»Dobro delo velja več kot lastna hvala.«

Prostovoljci

SPOROČILO ZA MEDIJE IN JAVNOSTI OB ZAKLJUČKU AKCIJE ZA POVEČANJE VARNOSTI V PROMETU  kjer  smo  uspešno  sodelovali s  SVETOM ZA PREVENTIVO IN VZGOJO V CESTNEM PROMETU MOM.

»Dobro delo velja več kot lastna hvala.«

Misel, ki nas je vodila k oblikovanju akcije Jaz SEM udeleženec v prometu in sodelovanju pri širši akciji zagotavljanja varnosti otrok pri prihodu v šolo v prvih dneh pričetka šolskega leta. Sodelovanje z našimi prostovoljci je bilo uspešno, nabrali smo si tudi nekaj izkušenj in potrdili pravilnost naše odločitve za to akcijo. Veliko pa je seveda sedaj odvisno tudi od medijev za katere si želimo in upamo, da bi prepoznali našo aktivnost kot družbenokoristno in o tem poročali javnosti.

Nasproti ostrini, moči, trdoti in pragmatizmu v naši STRANKI ENAKIH MOŽNOSTI postavljamo strpnost, toleranco, mehkobo in ljubezen. Pri tem menimo da nismo naivni, saj kot smo že zapisali si ne moremo predstavljati našega življenskega in delovnega okolja, kjer bi prevladali samo močni, hitri, veliki in brezobzirni.

Prosimo vas, da to naše sporočilo, ki smo ga potrdili in si tem zaslužili in opravičili vašo pozornost, z akcijo večje varnosti v prometu, posredujete svojim bralcem, poslušalcem in gledalcem!

Opažene nepravilnosti pri opravljanju našega prostovoljnega dela in 'prispevka':

  1. Starši neodgovorno zaustavljajo svoja vozila na cestišču, da iz njih izstopijo šolarji in s tem ovirajo druga vozila in povzročajo nevarne situacije.
  2. Pločniki v bližini šol so večkrat zaparkirani z vozili okoliških stanovalcev in so tako otroci prisiljeni stopiti na cestišče, da obidejo 'komot' parkirano vozilo.
  3. Otroci so oblečeni v temna oblačila, da jih je v prometu še težje opaziti.
  4. Predvsem učenci višjih razredov in celo odrasli vpričo drugih otrok prečkajo vozišča mimo prehodov za pešce, kar ni samo slab zgled ampak je predvsem tudi nevarno.

Seveda si ne predstavljamo, da je to vse, je zgolj povzetek najbolj problematičnih opažanj v tem času. Nekateri prostovoljci so bili deležni celo grobih žalitev in groženj, ko so koga opozorili na napačno ravnanje in ogrožanje sebe in drugih, kar kaže na zaskrbljujoče stanje duha v družbi na katerega opozarjamo in potrjuje upravičenost naše skrbi!

Predlogi za izboljšanje stanja:

  1. Pred šolami in vrtci bi moral biti obvezno prostor za kratkočasno ustavljanje vozil staršev, ki pripeljejo otroke v šolo ali v varstvo.
  2. Ta ista površina bi se uporabljala tudiu za varno 'vkrcavanje in 'izkrcavanje' otrok iz šolskih avtobusov, kadar je potreben avtobusni prevoz. Ne pa, da dva ali trije avtobusi ravno v času pričetka pouka popolnoma blokirajo cesto pred šolo?! Zasilo bi pomagal že časovni zamik, torej, da avtobusi pridejo po otroke že po začetku pouka.
  3. Nujno bi bilo ozavestiti starše, da zraven neagresivnega vedenja svoje otroke poučijo tudi o smiselnosti oblačenja v bolj 'barvno živa' oblačila, saj bodo tako bistveno bolj vidni in s tem tudi varni!
  4. Širšo skupnost je potrebno tudi opozoriti na nujnost in 'plemenitost' prostovoljstva, da se bo za take in podobne akcije odločalo več odraslih in že samo s tem prispevali k večji skupni varnosti in urejenosti.

Še nekaj razmišljanj na temo povečanja varnosti v prometu, ki analogno velja za siceršnja družbena dogajanja tudi v urejanju medsebojnih odnosov in politiki:

UREDITEV MIRUJOČEGA PROMETA

V zadnjem desetletju smo lahko priča velikemu porastu števila motornih vozil na naših cestah vendar pri nas takšnemu porastu prometa ni sledilo sorazmerno izboljšanje prometne infrastrukture. Nedvomno predstavlja avto danes potrebo. V hitrem tempu življenja nam zagotavlja ustrezno mobilnost, vendar se vedno pogosteje jezimo nad prometnim kaosom in gnečo in dnevno izgubljamo vedno več svojega časa tako v prometnih konicah, kot pri iskanju parkirnega prostora za svoje vozilo. Ali smo ob vsem tem še vedno tako neodvisni in mobilni?

Za marsikoga predstavlja omejevanje dostopa z avtom hud poseg v zasebnost, omejevanje neke osnovne, pridobljene in nikdar zapisane pravice, ki je v vseh teh letih iz dneva v dan težje izvedljiva. Vendar je že kar nekaj mest po svetu omejilo promet v mestnih jedrih ter s tem znatno izboljšali kvaliteto bivanja, obenem pa dali tudi nov zagon turistični dejavnosti.

Državni zbor Republike Slovenije je v letu 2006 sprejel resolucijo o prometni politiki RS, ki opredeljuje izhodišča, cilje in ukrepe za doseganje ciljev ter glavne nosilce prometne politike. Resolucija kot enega izmed nosilcev prometne politike opredeljuje tudi lokalne skupnosti, ki so torej ustvarjalci prometne politike in skrbijo za občinsko cestno transportno infrastrukturo (ceste, parkirišča, kolesarske steze,…). Področje mirujočega prometa torej sodi med lokalne zadeve, ki jih občina lahko ureja samostojno s splošnimi akti v skladu s področnimi zakoni. Odločitve, povezane z urejanjem mirujočega prometa, imajo dolgoročne posledice na razvoj mesta in kvaliteto življenja v njem. Ureditev mirujočega prometa je zato tesno povezana s področji načrtovanja prostorskega razvoja in posegi v prostor, varstvom okolja in urejanjem potniškega prometa.

Verjamemo, da bo potrebna konkretna prometna študija, ki bo vsebovala:

  • ugotovitve  natančnega števila obstoječih urejenih parkirnih mest ter izračun parkirnih mest na stanovanjsko enoto in na površino posameznih pridobitnih dejavnosti ter možnost povečanja teh parkirnih mest oz. večji izkoristek obstoječih parkirnih mest,
  • spremembo degradirane zelene površine, ki se že sedaj uporabljajo za parkirne površine in so v lasti občine, v javne parkirne površine. Ta prostor je mogoče sanirati z zagotavljanjem parkirišč na istih mestih ali ta mesta urediti v ekološke otoke in kontejnerje za smeti umakniti iz parkirišč,
  • Proučitev možnosti, da se v neposredni bližini vrtcev in osnovne šole zagotovi dva do tri parkirna mesta za kratkotrajno parkiranje staršev. ...

PARKIRIŠČA ZA INVALIDE

Za osebe na invalidskih vozičkih v cestnem prometu veljajo ista pravila kot za pešce.

Ustavitev in parkiranje vozila določa 52. člen zakona. Vsi poznamo prometne znake, ki jasno označujejo, kje je prepovedano in kje dovoljeno parkiranje vozil. Žal mnogi vozniki kršijo 5. alinejo člena, ki določa, da na označenem parkirnem prostoru za invalide oziroma invalidke (v nadaljnjem besedilu: invalide), lahko parkirajo le osebe iz četrtega odstavka 53. člena tega zakona, navajam:
" (4) Na označenem parkirnem prostoru za invalida sme parkirati vozilo:
– oseba, ki ima zaradi izgube, okvare ali paraliziranosti spodnjih ali zgornjih okončin ali medenice priznano najmanj 60% telesno okvaro, osebe z multiplo sklerozo in osebe z mišičnimi in živčno mišičnimi obolenji z ocenjeno najmanj 30% telesno okvaro,
– težko telesno prizadeta oseba, ki ji je zaradi tega priznana invalidnost po predpisih o varstvu telesno in duševno prizadetih oseb,
– spremljevalec, ki vozi in spremlja osebo iz prve ali druge alinee tega odstavka, ki sama ne more ali ne sme voziti motornega vozila, težko duševno prizadeto osebo, ki ji je zaradi tega priznana invalidnost po predpisih o varstvu telesno in duševno prizadetih oseb ali osebo, ki je slepa, – spremljevalec, ki vozi in spremlja mladoletno osebo, ki je težko telesno ali duševno prizadeta oziroma je zaradi izgube, okvare, paraliziranosti spodnjih okončin ali medenice ovirana pri gibanju.
(5) Voznik vozila, parkiranega v skladu s prvim ali četrtim odstavkom tega člena, mora označiti parkirano vozilo z veljavno parkirno karto…."

OD TEORIJE K PRAKSI

Žal mnogi vozniki še vedno kršijo prej omenjeni člen Zakona o varnosti cestnega prometa, ki določa, da lahko na parkirnem prostoru, označenem za invalide, parkirajo izključno invalidi in njihovi spremljevalci z veljavno kartico oz. nalepko.

Mnogokrat pa se zgodi, da na lepo označenih parkirnih prostorih za invalide, nekdo parkira. Da pa je sebičnost še večja, parkira postrani, čez dva parkirna prostora. Morda prvi trenutek nekdo pomisli, da je kakšen invalid pač pozabil nalepko dati na vidno mesto, ali da so mu jo celo ukradli. Vendar je po navadi razlaga zelo preprosta. Ljudje smo velikokrat že tako polni nekih izgovorov. Parkirni prostor je bil tako ali tako prazen, ali, parkiral sem samo za minutko. S takšnimi in podobnimi izgovori samo pomirimo svojo vest.

V SEM-Si verjamemo, da se veliko ljudi še ni srečalo z invalidno osebo, tako, da ne vedo, kako ti ljudje živijo. Obstajajo ljudje, katerim se invalidnost še ni dotaknila srca. Pa saj je vendar invalidnost stvar, ki se dogaja drugim. Ko bi se le za trenutek ustavili in razmislili, kako blizu invalidnosti smo skoraj vsak dan. Nekdo se zaleti v naš avto. Nekdo nas povozi na prehodu za pešce. Pademo z drevesa ali celo iz postelje. Smo pohojeni v množici. Še in še bi lahko naštevali. Vzrokov za nastanek invalidnosti je ogromno, ravno toliko, kot je okrog nas invalidov.

Ko parkiramo na parkirnem prostoru namenjenem invalidom, se moramo vprašati: Zakaj nam je tako težko prehoditi 10 ali 20 metrov? Če je že nam težko, kako je šele invalidom. Se kdaj vprašamo, kako težko je invalidu prilezti iz avta na obiučajnem parkirišču? Kako težko mu je, ko ne najde njemu namenjenega prostora samo zato, ker je parkiral nekdo, ki je samo za minutko skočil v trgovino?

Zavedati se moramo, da so parkirišča za invalide z razlogom širša od navadnih, prav tako so z razlogom bliže vhodom in nenazadnje so z razlogom tudi dobro označena.

REŠITEV: GLOBA  ALI  ZAVEST?

Kazen sicer ni najboljše vzgojno sredstvo, pomaga pa, da ostanejo ta mesta prosta za invalide. Za dolgotrajno rešitev tega in seveda tudi številnih drugih problemov bi bilo treba spremeniti miselnost ljudi. Da ljudje ne bi videli samo sebe in svojih potreb, ampak bi znali biti solidarni tudi z invalidi in bi jih znali ceniti. Speminjanje miselnosti pa je dolgotrajno delo.

Vsa parkirna mesta za invalide bi morala biti označena tudi s prometnim znakom. Ponekod so te table že nameščene. Je klasična modra tabla z oznako invalida ter dopolnjena s pripisom: »Zasedli ste moje mesto. Prevzamete še mojo invalidnost?«
Zveza delovnih invalidov Slovenije je s prostovoljci v 69. društvih opozarjala in še opozarja na problem parkiranja »Na vsako tako vozilo zatikamo za brisalce letak, ki je s svojo vsebino opozarja voznika, da se ne obnaša v skladu z Zakonom o cestnem prometu in istočasno apelira na njegovo zavest, moralo in druge vrednote, ki različnost prepoznavajo kot stalno spremljevalko sobivanja.«

Za dvig zavesti pa je nujno tudi razvijati in vzpodbujati angažirano prostovoljstvo:

Prostovoljstvo deluje na različnih področjih - socialnem, športnem, rekreativnem, izobraževalnem, zdravstvenem, kulturnem, okoljskem, turističnem, v kriznih situacijah (na primer gasilske organizacije, reševalci) in na mnogih drugih področjih. Opravljajo ga ženske in moški, mladi ljudje in otroci, ljudje srednjih let in starejše osebe, vanj se lahko vključujejo vsi ljudje ob upoštevanju svojih zmogljivosti, saj zanj ni načelnih omejitev.

Prostovoljstvo ima velik pomen za skupnost, ker

  • izboljšuje kakovost življenja v družbi;
  • brani interese posameznikov in skupin, ki so ogroženi, prikrajšani, potisnjeni ob rob,  izključeni;
  • je ena od osnovnih poti odzivanja civilne družbe na potrebe v njej in ustvarja možnosti aktivnega delovanja ter sodelovanja državljanov v družbi;
  • prostovoljsko delo je bodisi samostojna ali dodatna dejavnost in dodana vrednost delovanju služb in institucij;
  • brez prostovoljskega dela ni dobre družbe;
  • prostovoljstvo je oblika osebne odgovornosti ter družbeno priznana in cenjena vrednota.

Prostovoljsko delo ne sme biti privilegij posamičnih družbenih skupin. Nihče ne sme biti izključen iz prostovoljskega dela zaradi svoje socialne situacije, pripadnosti manjšinski skupini, starosti ali bolezni.

Več o pravicah in odgovornostih prostovoljk in prostovoljcev ter organizacij, v katerih delujejo, si lahko preberete v Etičnem kodeksu organiziranega prostovoljstva.

Državljani, ki delajo kot prostovoljci, ne smejo biti izkoriščani, vrednost njihovega dela mora biti prepoznana na vseh ravneh s strani organizatorja in javnosti, kot tudi s strani državnih in lokalnih oblasti. Prostovoljsko delo pa terja predanost. Prostovoljci se morajo držati dogovorov in morajo sodelovati z osebjem društva ali institucije, v kateri delujejo.

Pri obravnavi in odločanju o posamičnih socialnih problemih v skupnostih, v katerih sodelujejo prostovoljci, morajo biti vključeni tudi predstavniki prostovoljcev.  Prostovoljska organizacija nas vpelje v čudoviti in neprecenljivi svet odgovorne družbe.

Prostovoljsko delo ima velik pomen za razvoj in za prihodnost. Prispeva k razvijanju obstoječih sistemov, k razvijanju vrednot solidarnosti in vzajemnosti, k socialnemu in drugemu napredku družbe, zato ga je potrebno negovati in ustrezno vrednotiti.

Pojdi nazaj