Tako rekoč na dnevnem redu so vprašanja povezana s tem, »kako naprej«?! o tem problemu smo že spregovorili v kolumni Prihodnost v naših rokah!

Obstoječi strankarski sistem in stranke kot organizacijska oblika političnega delovanja so se nekako iztrošile, o novih se noče govoriti ali jim dati besedo. Parlamentarne stranke, ki so že na oblasti nimajo interesa za spremembe, tudi njihova kadrovska politika rekrutiranja »novih« kadrov temelji na selekciji lojalnosti, poslušnosti in ubogljivosti starih praks stranke in njihovega vodstva. Trenutni strankarski sistem in z njim povezana zakonodaja, ki ureja področje financiranja in delovanja strank, kakor tudi sama volilna zakonodaja, potrebuje korenite spremembe v smeri enakih možnosti politične participacije in omogočanja aktivnega državljanstva. Želimo sistem, ki bo kar v največji meri omogočal neposredno demokracijo in kar se da tudi upošteval izraženo voljo državljank in državljanov. Trenutna zakonodaja ne daje možnosti za pluralizacijo političnega sistema. Še več, močno privilegira že obstoječe parlamentarne stranke, ki imajo stalen vir financiranja in so tudi medijsko v veliko ugodnejšem položaju[1]. Seveda so si etablirane stranke zakonodajo prikrojile tako, da jim omogoča večno gostovanje v parlamentu, stalno financiranje in privilegirano medijsko podporo.

Novi politični subjekti ne dobijo dejanskih priložnosti, da se predstavijo širši javnosti. V kolikor želijo biti neodvisni in avtonomni v svojem zasledovanju programskih zasnov pa se morajo izogniti pokroviteljstvu teh ali onih interesnih skupin in preživeti zgolj s prostovoljni delom članov. V nekem smislu so še v veliko slabšem položaju kot civilne iniciative oz. nevladne organizacije, ki lahko konkurirajo za sredstva preko različnih javnih razpisov. Zato so tudi na tem področju potrebne temeljite spremembe, saj brez menjave političnih elit (pa naj si bo te ali one opcije), »starih obrazov«, z ustaljenimi praksami delovanja, predvsem pa z zastarelim razumevanjem politike, delitve na leve in desne, ne more priti do dejanske prenove sistema, ne političnega, posledično pa tudi ne ekonomskega in socialnega preporoda. Kot je že vsakemu jasno in celo predstavniki največjih parlamentarnih strank brez sramu priznavajo, da tak sistem zavira razvoj države, krepi nezaupanje ljudi v institucije in politiko nasploh ter odvrača ljudi od participacije v javni sferi. Nenazadnje pa ima vse to tudi močne negativne posledice na prav vseh področjih družbe, tako gospodarskega, glede učinkovitosti institucij, še posebej pravnega sistema, socialne države, kot tudi na upadanje interesa za izobraževanje, raziskave, inovativne ideje in podjetniško iniciativo…
Trend upadanja upanja in zaupanja, da so spremembe sploh še možne, je moč spremeniti zgolj s spremembo političnega sistema v širšem smislu, saj so vse napovedane reforme vezane na stare paradigme neoliberalne logike razvoja, kjer se ustvarja vojna med revnimi, da se slepo zasleduje konkurenčnosti in profitu. Alternativ tej logiki v našem prostoru preprosto ni in se jih tudi noče iskati oz. se jih sistematično ignorira in zatre že v kali kjer se pojavijo. Za zagotovitev večje in bolj aktive participacije državljank in državljanov pa je potrebno odstraniti nekatere sistemske ovire, ki so nastavljene prav z namenom ožanja »upravičencev«. Predvsem je potrebno ustvariti pogoje enakih možnosti in nediskriminacije.

Politična diskriminacija
Ustavno sodišče je potrdilo neustavnost takšne zakonodaje[2], a hkrati dopustilo zakonodajalcu možnost, da izvede trik z navidezno odpravo diskriminacije in sicer z zmanjšanjem praga za pridobitev pravice do financiranja na 1%, v bistvu pa diskriminacie ni odpravila, ampak jo je naredila manj opazno. Trenutni sistem glasove volivcev, ki so glasovali za stranke, ki ne pridejo v parlament dobijo “zmagovalci”, ki se jim ni potrebno boriti za večjo udeležbo na volitvah, ampak jim pasivnost državljank in državljanov celo ustreza. Prvi odstavek 23. člena Zakona o političnih strankah omejuje financiranje političnih strank iz državnega proračuna na stranke, katerih kandidatke oziroma kandidati so bili na zadnjih volitvah izvoljeni v Državni zbor kar predstavlja diskriminacijo in poseg v enakost volilne pravice (43. člen Ustave).

Glas volivca, ki ga je dobila mala stranka, civilna iniciativa ali posameznik, ostane malim. Glasovi, ki po sedanji zakonodaji “propadejo” oz. se porazdelijo med parlamentarne stranke, in med tiste, dosežejo prag 1% ostanejo tistim, ki so jim bili namenjeni, torej tudi tistim, ki ne dosežejo praga.

Medijska diskriminacija
Ta neenakopraven položaj pa ni le posledica neenakopravnega predstavljanja, oziroma uredniške politike posameznega medija, ampak neustrezne ureditve v zakonih in podzakonskih aktih. Zainteresirane politične stranke smo se zbrale in osnovale KOORDINACIJO ZA SPREMEMBE VOLILNE IN MEDIJSKE ZAKONODAJE (KSVMZ)[3]. Interes po skupnem sodelovanju je izkazalo sedemnajst strank, list in društev. 
Menimo, da stranke in liste nimajo enakopravnega statusa v volilni kampanji. Ta diskriminitorni položaj pa ni le posledica neustreznih praks oziroma uredniške politike posameznega medija ampak diskriminatorne ureditve v zakonih in podzakonskih aktih.
Osnovni namen KSVMZ je opozoriti na nedemokratičnost in neenakopravnost v volilni in medijski zakonodaji. Ugotavljamo, da so v Sloveniji potrebne družbene spremembe, ki pa se ob obstoječi zakonodaji težko uresničijo. Izražamo potrebo po odpiranju medijskega prostora, predvsem v času volilne kampanje.

Elena Pečarič

Opombe:
1. Sklep o višini sredstev, ki pripadajo posamezni politični stranki iz sredstev državnega proračuna v letu 2011 http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=2010103&stevilka=5299↑

2. Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-367/96
http://odlocitve.us-rs.si/usrs/us-odl.nsf/o/EEF6629B0A71BEC4C125717200280E3B↑

3. http://stres.a.gape.org/KOORDINACIJA_VMZ/10_12_09_pripombe_KVZM_na_ZVRK.htm↑