»Lahko rečemo, da je le vprašanje časa, kdaj bomo državljanke in državljani RS začeli ugotavljati številne strukturne podobnosti, ki nas bodo asociirale na SFRJ, nad katere ureditvijo so prav današnji vodilni politiki imeli ostre kritike.« Ta stavek sem zapisala 14.1.2008 v moji prvi kolumni na Vesti in hkrati začetku pisanja in preučevanja Lizbonske pogodbe, kjer sem se spraševala o njeni legitimnosti in še naivno pozivala k razpravi. Razprave seveda ni bilo in sedaj smo tu, kjer smo. Moj stavek se je takrat zdel še kar drzen, predrzen, celo nesramen.  Sedaj pa se izkazuje kot realnost ali skorajšnja prihodnost, ko bo déjà vu-jev vse več. Ni trajalo dolgo, da se je še komu začelo svetiti, čeprav mnogi še živijo v popolni nevednosti, spet drugi se še naprej pretvarjajo in nas skušajo preslepiti, da so rešitve na dlani.

Poglejmo kaj se nam dogaja v naši Evropi in kaj se dogaja v samem osrčju monetarne unije. Počilo in zavrelo je v Grčiji, a tudi v mnogih drugih državah članicah ne manjka veliko, da kaplja steče čez rob. Pravzaprav so preko roba v spoštovanju pakta stabilnosti in določenih parametrov šle že mnoge države članice, a nihče si ni belil glave ali opozarjal z resnejšim tonom ter svaril pred tem kaj se lahko zgodi. Sedaj je vsega kriva Grčija, ki je manipulirala s podatki v ponarejanju svojih bilanc, krivi so »njihovi« skorumpirani politiki, ki uporabljajo korupcijo, da dosegajo svoje cilje in krivi so številni »njihovi« bogati državljani, davkoplačevalci, ki svojih davčnih obveznosti ne jemljejo resno. Grčija, ki je pred bankrotom in lahko s tem sesuje celo monetarno unijo, je pokazala kako je cel monetarni sistem evro območje na šibkih temeljih in kako ga vzdržuje zgolj ideologija evropske unije. Tudi ta pa se počasi razkraja in začenja smrdeti.

In kaj za rešitev ponudi politika? Posojila, posojila, posojila. Tega »izjemno inovativnega« načina reševanja krize so se domislili kar na nočnih sejah; manj škode bi bilo, če bi žurali ali kar spali. Države članice, ki so vsaka zase že v do vratu ali do ušes zadolžene naj najamejo kredite, da kreditirajo Grčijo in jo tako rešijo propada. Krediti bodo izredno ugodni in celo donosni nas skuša prepričati naš finančni minister Križanič. Naj mu verjamemo, ali celo zaupamo? Seveda, NE!

Zakaj so potrebne države članice kot vmesniki, kreditojemalci, garanti za Grčijo, če bi le-ta lahko dobila posojilo kar neposredno Evropska centralna banka ECB? Jim ECB ne zaupa?

»Poleg tega je ECB bančnemu sektorju vse od začetka svetovne finančne krize zagotavljala injekcije dodatne likvidnosti v višini več sto milijard evrov.« ECB torej pomaga bančnemu sektorju, ki je v veliki meri  privaten in ne javen. Privatne banke pa na to oblikujejo »svojo« politiko. Ne pomaga se neposredno gospodarstvu ali državi ampak so vedno vmes kot posredniki privatne banke, ki imajo od vsake transakcije in še več od posojila svojo veliko korist ter zaslužek. Zdi se logično, ker so nas pač navadili na takšen monetarni sistem v katerem banka vedno dobi; pa naj bo kriza ali pa vojna.

Kdo v evroobmočju tiska denar in določa njegovo ceno?
Evropska centralna banka. »ECB deluje povsem neodvisno in tako niti nacionalne centralne banke niti kateri koli član njihovih organov odločanja ne sme sprejeti navodil bodisi evropskih bodisi nacionalnih organov oblasti. Institucije EU in vlade držav članic morajo spoštovati to načelo in ne smejo poskušati vplivati na Evropsko centralno banko ali na nacionalne centralne banke.« Ker pa so nekatere nacionalne centralne banke v zasebni lasti, je ECB posredno v rokah zasebnih interesov, in ne v javno dobro državljank in državljanov.

Ker pa so nekatere nacionalne centralne banke v zasebni lasti, je ECB posredno v rokah zasebnih interesov, in ne v javno dobro državljank in državljanov. ECB ima uradno nalogo vzdrževati stabilnost cen na območju evra, in sicer z nadzorovanjem denarne ponudbe in določanjem obrestnih mer. Ima namreč tudi izključno pravico do izdaje bankovcev. Poleg tega ima še posvetovalno in zakonodajno vlogo, saj ima pravico do zakonodajne pobude, kar ni nepomembno. ECB je svoja avtonomna in neodvisna oblast »v malem«, nad katero nima nihče kontrole, vpogleda ali možnosti posega. Sestanki sveta ECB niso dostopni javnosti, ampak so zaupnega značaja. Bančniki imajo pravzaprav neomajno moč in delujejo povsem neodvisno ter tudi povsem mimo držav, politikov, ljudstva.

Elena Pečarič