Veš pravnik odgovornost svojo?
K pisanju me je spodbudil intervju z Mirom Cerarjem [1].
Gospod Miro Cerar, sprašujete se o tem, kako bi bilo mogoče preprečiti inflacijo referendumov oz. omejiti možnosti njihovega razpisa. To je stara zgodba in argumenti so tudi že dobro poznani; da preveč stane, da imamo za to poslance, ki odločajo, da se nam tako zgolj prelaga odgovornost za pomembne odločitve o katerih ne vemo nič … Torej institut referenduma se napade, ko ogroža moč tistih, ki vladajo. Ko pa tej ali oni politični opciji pride prav kot orodje blokade, pa se uporabijo argumenti, da je referendum največji izkaz ljudske volje in demokratičnosti. Res je referendum postal predmet izigravanja političnih strank, kar že vodi v absurd in morda bi bilo dobro resno razmisliti, da bi referendum postal zgolj orodje v rokah državljank in državljanov, ne pa, da se celo vladi dodeli sredstva za referendumsko kampanjo pa je res višek. Dovolj bi bilo, če bi se zgledovali po Švici in bi enkrat na leto izvedli referendum za vsa pereča vprašanja, pa bi takoj odpadel argument stroškov. Pred leti se je že izničila možnost predhodnega zakonodajnega referenduma, zdaj so tendence nekaterih, da se omeji tudi vprašanja o katerih bi se sploh lahko odločalo in se določi prag njegove veljavnosti z določenim odstotkom udeležbe.
Zadnje čase vas pogosto gledamo in beremo v medijih kako delite pravičniške in pravniške nasvete. A nismo pozabili na pravne trike, ki ste jih uporabili, ko ste bil pravni svetovalec v DZ leta 2002. V YHD - Društvo za teorijo in kulturo hendikepa smo zagrabili edino možno orodje, ki nam je bilo takrat na voljo, da bi preprečili diskriminatoren Zakon o invalidskih organizacijah, ki »ureja« področje delovanja in financiranja invalidskih organizacij. Zakon v ničemer ni spreminjal položaja posameznikov, temveč je le uzakonil monopolni položaj tradicionalnih invalidskih organizacij. Čas nam žal potrjuje, da so se predvidene nevarnosti diskriminacije in monopola uresničile. Vložili smo Pobudo za razpis referenduma in jo skupaj z obrazložitvijo predali takratnemu predsedniku DZ Borutu Pahorju. Pobuda je bila sprejeta in določen nam je bil rok za zbiranje podpisov.
Geslo referenduma se je glasilo “Za enake možnosti!” Pozivali smo ljudi, da s svojim podpisom omogočijo hendikepiranim posameznikom enake možnosti, pravico do izbire in enakopravnosti, da to ne bodo le besede in prenehanje z delitvijo posameznikov glede na medicinske diagnoze, invalidnost ali kakršnokoli drugo osebno okoliščino. Nekaj dni za tem, je na isti zakon z diametralno nasprotnim vprašanjem vložil pobudo za referendum tudi SIOS (Skupnost invalidskih organizacij Slovenije, sedaj NSIOS, tisti, ki obvladujejo sredstva FIHO oz. Loterijo Slovenije) kar pomeni, da smo imeli glede istega zakona odprti dve referendumski vprašanji. YHD proti zakonu, SIOS pa za zakon.
Že to je bil prvi sporni manever, ki sta ga speljala skupaj z g. Pahorjem, saj ste priskrbeli za ustrezno pravno obrazložitev, ki je legitimirala potezo. O absurdnosti takšnega pravnega stališča verjetno ni potrebno izgubljati besed. Pri volivkah in volivcih je to sprožilo popolno zmedo, saj niso razumeli razlike in bistva problema. Torej SIOS-u je bilo odobreno, da zbira podpise za zakon, kar bi se tako ali tako avtomatično zgodilo, v kolikor pobuda YHD ne bi uspela. SIOS je brez zadržkov uporabljal za svojo kampanjo javna namenska sredstva FIHO, a koga je to brigalo, saj je njihova kampanja zagovarjala vladni zakon. Nova stranka nam je na začetku ponudila pomoč, a po nekaj dneh so prestopili na stran SIOS, kjer so jim obljubljali »denar in slavo«. SIOS namreč ni govoril o zakonu, ampak je ljudi nagovarjal, da se bo invalidom vzel za življenje potreben denar.
Ko je bilo jasno, da bo SIOS mašinerija zbrala potrebne podpise, je zadnji hip potpis oddal tudi nekdo od nas, saj je v končni fazi vseeno kdo je prišel do izpolnitve pogoja, da se razpiše referendum. Bili smo prepričani, da bomo skozi celo kampanjo imeli dovolj možnosti in priložnosti, da razložimo vse argumente za nasprotovanju zakonu.
In tu se zgodi drugi spreten pravniški manever, ki si ga privoščijo tisti, ki so na oblasti in jim ni mar za pravice šibkejših. SIOS zbere dejansko dovolj podpisov, a se odločijo, da bodo prihranili stroške državi in ne bodo oddali podpisov, torej ni bilo referenduma in ni bilo kampanje. Kaj takega je bilo nepredstavljivo, a se je zgodilo. V odprtem pismu predsedniku DZ Pahorju smo zapisali, da je takšno ravnanje žalitev vseh državljanov, ki so “v dobri veri” oddali svoj podpis za izvedbo referenduma, da gre za zlorabo referenduma, saj se je SIOS dobesedno norčeval in zavajal tako medije kakor tudi širšo javnost in da se javno opredeli in izrazi mnenje glede tega sramotnega dejanja. Vseskozi smo namreč vedeli, da je bila pobuda SIOS vložena le zato, da bi nas onemogočila. Ugledni pravnik Miro Cerar pa ste ponovno odločili, da tu ni nič spornega, da si pobudnik lahko premisli in ne vloži podpisov. Kaj pa se zgodi z izkazano voljo ljudi, ki so oddali podpis, da se o tem vprašanju odloča? 40.000 podpisov pomeni izraženo voljo ljudi, da se referendum izvede in pobudnik ni lastnik teh podpisov, torej jih ne sme neupoštevati, zlorabiti. Zgodi se ponoven preobrat, ko je naš član, ki je bil tudi podpisnik pobude, s podpisi, ki jih je zbral SIOS, vloži zahtevo za referendum. Sedaj že tretji pravni salto mortale, pravna služba DZ njegovo zahtevo zavrne, češ da mora biti med prehodno vloženo pobudo in kasnejšo zahtevo za razpis referenduma izkazana povezava tudi v pogledu pooblaščenih predstavnikov volivcev.
Napore smo usmerili tudi na Ustavno sodišče, saj smo vložili pobudo za presojo ustavnosti 47. člena Zakona o referendumu in ljudski iniciativi s čemer smo želeli odpraviti onemogočenje glasovanja na referendumu po pošti, na diplomatskih predstavništvih in vsem, ki so funkcionalno ali prostorsko omejeni. Vložili pa smo tudi pobudo za presojo odločitve DZ Pahorja. V državni zbor smo ponovno vložili pobudo glede zakona, a je pravna služba ta zahtevek zavrnila, ker je bilo takšno vprašanje že enkrat predlagano (natančno 2X), okoliščine v zvezi s predlogom pa se niso spremenile. SIOS je tako zbrane podpise spremenil kar v neformalno podporo zakona.
Spoštovani g. Cerar, težko si predstavljate kakšne
posledice so prinesle te vaše odločitve tistega leta; vrsto protipravnih ravnanj
in nezakonite delitve javnih sredstev, zloraba predstavniške funkcije NSIOS in
številne diskriminacije posameznikov in organizacij. Za vas je bilo takrat vse
opravljeno, zvito in pretkano. In kdo bo vam ugovarjal ali postavil v dvom vaše
presoje? Jaz si o upam, ker vem kakšen izvirni greh je bil ta zakon in poznam
posledice zlorab le-tega, saj jih doživljamo v našem življenju in delu. Morda se
pravniki premalo zavedate teže vaših politično zainteresiranih odločitev na
celotno družbo in na razvoj demokratičnih vzvodov v državi. Če vam ni vseeno,
vas vabimo v našo pisarno kjer imamo fascikle raznih pravnih zadev, ki smo jih v
teh devetih letih bili prisiljeni podvzeti, da bi se ubranili monopola in
absolutistične politike NSIOS. Morda nam lahko kaj svatujete kako smiselno
napolniti pravne praznine, ki omogočajo krajo javnih sredstev brez
posledic.
Da si osvežite spomin lahko preberete diplomsko nalogo Ane Bevc [2].
Elena Pečarič