V Stranki enakih možnosti Slovenije (SEM-Si) se zavzema za občutno zmanjšanje vloge in vpliva političnih strank v družbenem življenju in v politični sferi. Vse bolj je očitno, da je strankarski sistem in stranke kot organizacijska oblika političnega delovanja, stvar preteklosti. Naš dolgoročni cilj je ukinitev strank in s tem strankarskih spletk, kjer se izgublja izpred oči zasledovanje obljubljenih ciljev in se povsem pozabi ter ignorira na ljudi, ki se jih zastopa. Zgolj na prvi pogled se lahko zdi paradoksno, da smo se ustanovili z namenom samoukinitve. Zgraditi želimo takšen sistem v katerem ne bi potrebovali nepotrebnih »vmesnikov«, ki zastopajo in zagovarjajo zgolj interese lobijev in kapitala, ne pa ljudstva, članstva oz. volivk in volivcev. Če hočemo dejanske spremembe, ki so nujno potrebne za naš obstoj, lahko le-te dosežemo zgolj z večjo aktivno participacijo ljudi v političnem življenju. Kako prebuditi ljudi, kako jih motivirati in ozaveščati, pa je ključno vprašanje in za nas velik izziv.

Obstoječi politični sistem in volilna zakonodaja pa tega ne omogoča, nasprotno, celo ovirata udejstvovanje ljudi in jih odvračata stran od zanimanja za politična vprašanja, ki so pravzaprav vsa vprašanja povezana z našim življenjem, delom in načinom bivanja. Vse bolj se nas poskuša siliti v apatijo in nam ustvarjati odpor do vsega, kar je povezano s politično participacijo in aktivnim vključevanjem pri sooblikovanju družbenih vsebin. Ljudje smo skoraj povsem že zgubili zaupanje v državne institucije in nasploh v politiko, saj nam dnevni dogodki in številne nerazčiščene afere ustvarjajo odpor ali celo stud. Sporočila, ki se nam jih pošilja s strani političnih akterjev nam govorijo, da je potrebno biti tekmovalen (g. Pahor), brezobziren, oportunističen, brez načel, kompromisarski in koruptiven, da si lahko uspešen politični funkcionar. Skratka, moraš imeti vse najbolj negativne človeške lastnosti, da si iz pravega testa za »resne politične igrice«. Vse je že brez vrednosti in brez vrednot, ker so že vse vrednote poteptane in zasmehovane. Šteje samo še kapital in denar. Le s tem si lahko v družbi pridobiš simbolni status in prestiž.

Sedaj glasove volivcev, ki so glasovali za stranke, ki ne pridejo v parlament dobijo “zmagovalci”, ki se jim ni potrebno boriti za večjo udeležbo na volitvah, ampak jim pasivnost državljank in državljanov celo ustreza. Prvi odstavek 23. člena Zakona o političnih strankah omejuje financiranje političnih strank iz državnega proračuna na stranke, katerih kandidatke oziroma kandidati so bili na zadnjih volitvah izvoljeni v Državni zbor kaj predstavlja diskriminacijo in poseg v enakost volilne pravice (43. člen Ustave).

Namesto, da bi se zavzemali za svobodo ljudi, se zagovarja, vzpostavlja in razlaga zgolj o svobodi trga. Svoboda trga pomeni globalizacija, pomeni večanje moči in oblasti korporacij ter istočasno razvrednotenje nacionalnih politik in držav kot takih. V današnji družbi delujejo ideologije majhnih fašizmov (z nasmehom). Vse bolj se nam jemlje vzvode uveljavljanja demokracije (Lizbonska pogodba, ki odvzema moč in suverenost Ustavi RS, omejevanje referendumskih iniciativ in poskus spremembe 161. člena Ustave…).

Razmišljati je treba o novih načinih političnega delovanja in angažiranja, ki ne bodo v nasprotju s civilnimi pobudami, ampak jih bo politika dolžna povzemati in jih v največji meri tudi upoštevati ter udejanjati v praksi. Pojem »civilne družbe« je danes močno zlorabljen v mnogih pogledih prav s strani posameznih političnih interesov.

Civilna družba ne sme biti apolitična!

Simptomatično je dejstvo, da se je ustanovila civilna pobuda pod imenom »Mreža za socialno državo«, ki se sprašuje ali sploh še imamo socialno državo oz. kako bi jo zaščitili in ohranili pridobljene socialne in delovne pravice. »Socialna država« je (še vedno) ustavna kategorija, a se zdi, da so politiki na to pozabili oz. da to dejstvo preprosto ignorirajo. »Med ustavno zagotovljenimi in zakonsko določenimi pravicami je široka vrzel, s katero se ni mogoče preprosto sprijazniti, ampak je prav nasprotno za civilno družbo vzvod njenega vse bolj celostnega nasprotovanja državi. Opredeliti je treba nov socialni standard, nov koncept solidarnosti v Sloveniji. Za ta cilj je smiselno združiti moči inteligenci, sindikatom, neparlamentarnim političnim strankam, civilni družbi. Zavzemanje za socialne pravice, ki bi bilo ločeno od zavzemanja za osebno avtonomijo, ekonomsko neodvisnost, demokracijo, čisto okolje, danes ni več mogoče.« (Bojan  Radej)

Nevladne organizacije oz. organizacije v civilni sferi so v veliki (ali celo izključni) v odvisnosti od državnega financiranja. V veliko primerih pa so določene organizacije zelo usmerjene, celo vzpostavljene z namenom ohranjanja določenega stanja na posameznem področju. Izbere se reprezentativno organizacijo za posamezno skupino ali področje in ta dobi privilegiran status v odnosu do vodenja dialoga z državo. Prav ta »dialog« je mnogokrat vprašljiv z vidika zagovarjanja in upoštevanja različnih interesov ter mnenj in stališč vseh tistih, ki naj bi jih reprezentativna organizacija predstavljala. En primer, ki pa ni osamljen, ampak je dovolj zgovoren; več kot očitno je vprašljivo delovanje in zastopanje interesov t.i. slovenskih invalidov s strani NSIOS.

Politika oblikovanja prihodnosti mora biti v domeni državljank in državljanov in ne privilegij politikov. Poslanke in poslanci, ki so izvoljeni morajo delovati neodvisno, avtonomno in so dolžni odgovarjati za svoja ravnanja ter sprejete politične odločitve, ne pa da delujejo zgolj po navodilih stranke, ki ji pripadajo in kjer se  odgovornost  izgubi. Prizadevamo si vzpostaviti sistem, ki bo državljankam in državljanom omogočal kar največjo stopnjo neposredne demokracije, vpliva in delovanja pri sooblikovanju politik. Kaj pomenijo poslanci naroda, če morajo glasovati, kot odloči stranka? Vsi člani parlamenta bi morali med opravljanjem funkcije članstvo v stranki zamrzniti. Glasovanje v parlamentu bi bilo vedno javno. Poslanska funkcija bi lahko trajala največ 2 mandata, veljalo pa bi razmisliti, da bi bile volitve vsakih 5 let, med drugim bi prihranili veliko denarja. Poslanec ne bi smel imeti nobene druge javne funkcije. Referenduma ne bi smeli predlagati poslanci, temveč zgolj državljani z zbiranjem podpisov, tako bi, recimo, v primeru meje sigurno morali odločati oni, ne pa, da se skrivajo za kolektivno krivdo. Vztrajati je potrebno na tem, da je ravno »pripadnost« strankam in sestavljanje koalicij vir vse korupcije in klientelizma.

»Pri polni mizi ne sme biti lačnega«. Ustvarjati moramo razmere za dostojno življenje posameznika. Dostojanstvo pa je ranjeno tudi takrat , ko greš na morje zato, ker so ti plačali iz dobrodelnega sklada in tudi takrat, ko se moraš postaviti v vrsto za socialno pomoč.

Elena Pečarič

B. Babič, S. Dragoš, R. Zupančič, Mala dežela velike diskriminacije, KUD Priložnost, Ljubljana 2007