Elena Pečarič se je v Bologni pogovarjala z Romanom Prodijem o Evropski uniji, Lizbonski pogodbi, svetovni ekonomiji, Afriki ...

E: Dober dan, kako vas lahko kličem predsednik ali profesor? Zelo sem vesela in počaščena za ta intervju. Zaobljubila sem si, če bom kdaj imela priložnost srečanja z vami, da vam povem, da ko sem 2006 gledala tesne izide volitev z Berlusconijem bi skoraj dobila čir na želodcu od navijanja za vas. A zabava ni trajala dolgo. Berlusconi pa še kar ostaja in vztraja. Kdor ne živi v Italiji težko razume, zakaj ga ljudje volijo in prenašajo. Imate vi kakšno logično razlago?

P: Veste razumem, da je za ne Italijane ta problem težko razumljiv. Mislim, da je Berlusconi že po svoji naravi zelo sposoben komunikator, še bolj pa razume antropološke spremembe pri italijanskem narodu in je veliko naredil tudi z uporabo svoje televizije in s svojim političnim nastopanjem. Berlusconi je Italijanom posredoval novo sporočilo in to je bilo, gledano dolgoročno, zelo učinkovito. Resnično menim, da njegova popularnost upada v zadnjih letih, za probleme v Italiji ni nobene rešitve. Njegova politična agenda je osredotočena na njegove osebne probleme, mogoče je to razumljivo, vendar mislim, da ga Italijani ne podpirajo več tako močno, vendar je podpora še vedno zadosti velika.

E: Bili ste predsednik EU komisije od 1999-2004. V petletnem obdobju vašega predsedovanja je EU sprejela nekatere zgodovinske odločitve; uvedba Evra, širitev na 25 članic, padec mej, ki je meni osebno bila zelo všeč, ker prihajam iz kraja ob meji… Kako se je Evropa spremenila, danes, ko se je razblinila propagandna iluzija o njeni popolnosti? Danes smo v krizi in ni tako idealno kot se nam je obljubljalo.

P: Najprej če pomislimo, kaj bi bila Evropa brez širitve, brez združitve
Evropa nikoli ni bila združena. Predstavljajate si to sedanjo krizo brez tega, vsaka država bi šla v svojo smer, devalvirali bi svojo valuto, vsaka država bi imela svojo individualno politiko. Danes imamo problem, vendar ne misliti, da bi bili problemi manjši brez razširjene EU. Jasno je, da je nekaj nekonsistentno, evro je bil prvi korak k ekonomski koordinaciji. Ta problem sem večkrat izpostavil, ne morete imete enotne valute brez skupne ekonomske politike. Celo Pakt stabilnosti sem označil za neumnega … Sedaj vsi pravijo, da sem imel prav. Problem je, da so težave, ne zaradi tega da je evro premočen, temveč prešibak, ker ga ni dovolj, kar pomeni, če smo združeni, moramo imeti vsaj neko ekonomsko koordinacijo, postopoma bomo prišli do tega, to bo težko. Države in ljudje razumejo le dve vrsti krize. Tako je življenje. Nisem pesimist. Celo Nemci oz. nemško gospodarstvo razume, da k gospodarski moči zelo pripomore EU.
Nemčija nikoli ni imela presežka v menjavi pred nastopom evra. Če začnemo pri Italiji in vse države, ko so bile v težavah, so imele devalvacijo. In ne menim, da se bo evro kdaj zrušil.

E: Ali ne mislite, da je krivda tudi na strani EU institucij, da smo državljanke in državljani izgubili zaupanje, da delujejo dobro in za nas? Z mojega zornega kota, ko gledamo televizijo in vidim številna srečanja, ki ne prinesejo nič novega; mogoče samo navodila državam članicam, da nižajo plače, potem pa zvemo kakšne so plače EU komisarjev, težko je to kar požreti.

P: To drži dotaknili ste se resničnega problema. Evropa ima najvišji BDP na svetu, višji kot ZDA in Kitajskaa, če vzamemo vse skupaj. Prva je v industrijski proizvodnji, prva v izvozu. Vendar smo razdeljeni, vaše vprašanje je pravilno, res smo razdeljeni. Če si razdeljen, nimaš političnega vpliva na svetu. Če greš na bližnji vzhod, ima vsak svoje mnenje, lahko da veto. Jasno je, da ne moremo imeti močne Evrope z možnostjo veta. To je najtežje, ne bo napredka. Najpomembnejše odločitve morajo biti sprejete enoglasno, če pa vas je 27, ža samo eden blokira ostale in je to težko izvedljivo. Moramo doseči, da se najpomembnejše odločitve sprejemajo z večinskim glasovanjem, seveda mora biti kvalificirana večina, kvalificirana večina držav – dve tretjini držav, kvalificirana večina ljudi – dve tretjini ljudi. Ni pa logično in demokratično, da lahko ena država blokira vse ostale. To je težavno. Države članice še vedno razumejo suverenost kot suverenost države po starem konceptu. Rad bi spomnil, da ko je bilo odločeno, da na primer se držimo pravil pakta suverenosti , sta bili prvi državi, ki sta prekinili to pravilo Nemčija in Francija. Ko sem bil predsednik komisije sem izpostavil to vprašanje in so me takoj utišali. Boril sem se proti temu. Sedaj poteka določena resignacija, da bo to pravilo
zelo težko spremeniti, ekonomska resničnost po mojem mnenju sporoča, da ali gremo z napredkom ali pa gremo nazaj.

E: Govoriva o Lizbonski pogodbi, kaj vi mislite o njej?

P:
Lizbonska pogodba je prinesla napredek, jasno, nekaj pravil se je spremenilo – nekatera odločanja so se iz enoglasnega glasovanja, spremenila v večinsko, ampak le v manjšem obsegu, za manjše probleme. Evropski parlament je dobil več moči, o proračunu. Moje mnenje o Lizbonski pogodbi je - najpomembneje - prinaša spremembe pri vodenju - predsednik sveta rotira na 6 mesecev, torej napredek je, vendar zelo majhen. Zato je ocena odvisna od moči, ki jo bosta imela novi predsednik in nova zunanja ministrica. Do sedaj so velike članice in vse članice na sploh obdržale svojo moč, torej moja zadnja ocena je – preusmeritev – nekaj napredka je, zavzetost za prihodnost obstaja, vprašanje je, koliko bo pravzaprav učinkovita nova izvršna oblast unije, saj v času, na primer ekonomske krize, je potrebno odločitve sprejemati izredno hitro. Obama in Kitajci so se odločili v 2 dnevih, kako se odzvati in rezultat je, da Evropa bolj trpi zaradi ameriške krize kot Amerika, pa čeprav se je kriza tam začela, ker se nismo odzvali z enako skupno akcijo in skupno voljo – to je naš problem. Ameriška administracija bi morala bolj razumeti, da je v njihovem interesu združena Evropa. Mislim, da je odgovornost na naši strani, vendar menim, da ameriška vlada ne razume, da bo v prihodnosti združena Evropa nenadomestljiva. Na primer ob 20. letnici padca berlinskega zidu predsednik Obama ni bil v Berlinu ampak v Pekingu. To sicer ni zelo politično pomemben dogodek, vendar pa daje sporočilo.

E: Mislim, da nismo imeli možnosti govoriti o tako pomembnem področju kot ga pokriva Lizbonska pogodba, bila nam je vsiljena, le Irska je imela o tem referendum in tudi njim se je reklo, da ga morajo ponoviti, da bi glasovali DA. Ni bilo razprav na nacionalnem nivoju in moj vtis je, da tudi mnogo nacionalnih poslancev ne pozna vsebine pogodbe.

P:
Imate prav, taka je politika, to ni izjema, ko imate tako tehnično zapleten dokument, debata poteka le o vročih zadevah, o podrobnostih pa ne. Vendar to ni le evropski problem, to je problem politike na sploh, poglejmo si bistvo, politika je še vedno nacionalna. Če pogledamo irski referdum, niso debatirali o pravih zadevah; tudi na primer ob evropskih volitvah, tudi v vaši državi, debata vedno postane nacionalna.
Francoski referendum ni bil o resničnih evropskih zadevah, bil je referendum za oz. proti Chiracu. Vsi mediji so nacionalni, ni evropskih medijev – plačani so iz EU – na zadnjih evropskih volitvah sem ugotovil, kako šibka je bila debata o evropskih problemih, sicer ne v Italiji. Z navadnimi ljudmi se je težko pogovarjati o tehnikalijah , o glasovanju v parlamentu, predvsem mladih to ne zanima. Če želimo pravo Evropa, bi morali imeti kandidate za celotno Evropo – na primer Slovenec, ki se bori proti italijanskemu kandidatu za mesto predesednika evropske komisije, Nemec proti Francozu … Moramo stremeti k tekemu političnemu življenju, drugače ljudje ne razumejo kaj se dogaja.

E: Upala sem bolj v Evropo za ljudi, bolj združeno, enakopravno, transparentno…
P:
Imate prav. Živeti moramo vsaj še 50 let, da bomo to doživeli. No jaz sem star 71 in verjetno tega ne bom doživel. Evropa bi morala stopiti v novo dobo skozi demokratični proces – vendar za to potrebujete čas, saj se spreminja koncept države, ki je centraliziran, potem sledijo napake in popravki. Na primer, Evopa nikoli ni bila v miru, od Jezusa naprej do 20. stoletja, vedno so bile vojne, vse do združene Evrope. Veste ,da se je tragedija dogajala na mejah Evrope – na Balkanu. Ko želim to razložiti študentom, mislijo, da je mir nekaj samoumevnega, nikoli niso doživeli vojne, resnična moč EU je, da se vojna konča, katastrofe se končajo, ubijanje se konča. To je bilo pomembno 20, 30 let nazaj, ponavljam, generacija mladih ima mir za samoumeven, mladim ne razlagam tega več, opažam, da jih ne zanima. Danes jih moramo naučiti, kaj se bo zgodilo, če ne bomo združeni, grška kriza je prinesla določeno politično sporočilo, kako bi bilo zelo nevarno, da bi bili ločeni, razdeljeni, vendar, potrebujete skupen odgovor od vseh evropskih držav in še pomembenje od velikih držav.

E: Če se obrnemo na »grško tragedijo« in potem še na Irsko; gre pri tej krizi mogoče tudi za vojno med dolarjem in evrom? Lahko interpretiramo tudi tako?

P: Dolar je superioren evru. V tem trenutku, nočem poenostavljati, vendar je tako, Amerika čaka na to, da Kitajci reevalvirajo, Kitajci se seveda zavedajo, da je odločitev na njihovi strani, seveda bodo storili kar je za njih najbolje, da uravnovesijo stopnjo zunanje trgovine, če pa to storijo s povečanjem notranje porabe in povečajo uvoz ali revalvirajo valuto, je to njihova stvar, ne Ameriška. Ker pa svet ni v ravnovesju, Američani uporabljajo politiko »easy money«, ko na trg sprostijo dolar in s tem skušajo zmanjšati višino dolarja. To pa otežuje evropski izvoz, Evropejci sicer reagirajo na te ukrepe. Moj zaključek je, da ni specifičnega - direktnega boja med dolarjem in evrom, vendar federalne rezerve in ameriška vlada želijo uporabiti tečajno notiranje dolarja, da bi končali ameriški problem, skušajo prenesti breme na druge. Da končam, jasno je, da potrebujemo reformo mednarodne, svetovne ekonomije, v teoriji kot je G20 – širitev G8 na G20 nastala, da bi našli rešitve problema. Če analizirate zadnji sestanek G20, ni bilo sporazuma, reforma mednarodnega sistema potrebuje splošni sporazum, če ga ni, bodo vsi skušali škoditi drugim, reforma monetarnega sistem je bila storjena 1944 v Bretton Woodsu – zakaj takrat – ker je bila le ena država, ki ni bila napadena med vojno, ZDA, reformo so pripravili pod vodstvom John Maynarda Keynsa in to je bila edina referenčna skupina na svetu. Sedaj je vse drugače, imamo Američane, Evropejce, Kitajce, tudi Brazilce, Indijce in potrebujemo mednarodni sporazum. Ni pa nikogar, ki bi prevzel iniciativo priprave mednarodnega sporazuma. To je problem.

E: Potrebujemo nov Bretton Woods, ampak v obratni smeri; lahko rečemo tako?
P:
Potrebujemo nov Bretton Woods, to je težavno, vsi imajo različne pozicije.
To je moja interperetacija, smo v trenutku, ko se moči spreminjajo, Kitajci so na vzponu, evropska moč upada, Američani so še vedno vojaško močni, če že ne ekonomsko. Brazilija, Indija, Turčija se vzpenjajo, ni lahko imeti mednarodni sporazum, ko prihaja do takih sprememb, vsi menijo, da bodo jutri že napredovali.
Na primer Kitajci 10 let nazaj so bili zelo veseli evra ob boku z dolarjem, imeli smo veliko sestankov, da je bil evro ob boku z dolarjem; z novim monetarnim sistemom ne bodo zadovoljni, mislim, da pripravljajo sistem, ki se opira na dolar, ker se moči spreminjajo. Da bi prišli do mednarodnega sporazuma, bi morali biti tako razumni, da bomo dali moč - pooblastila ZN.

E: Kitajska je že večkrat podala idejo o novi valuti, pred nekaj dnevi, ne spomnim se kje, sem prebrala, da bosta Kitajska in Rusija uporabljali svojo valuto pri medsebojnemu trgovanju.
P:
To je naravno, ko predstavljaš 5% svetovne ekonomije, razumeš, da ne igraš velike vloge, ko se to poveča na 10-15%, se ne strinjaš z obstoječo situacijo, želiš, da te poslušajo. Bolj konkretno – če imajo Kitajci paket 1000 biljard dolarjev, se odločitve ne morejo več sprejemati brez Kitajcev, ki so močnejši kot kadarkoli, imajo ogromno ameriških obveznic. Ko imaš takšno razmerje, take premike, težko prideš do dogovora, do dogovora bo prišlo le po veliki krizi.

E: In kje so človekove pravice?
P:
Moje mnenje je, da so človekove pravice lahko varovane le preko močne nad nacionalne organizacije, ki bi zaščitila človekove pravice in to so močni ZN. Niso sicer zelo močni, vendar imajo probleme, da politični pogled velikorat ni v skladu z realnim stanjem … Tehnologija, ekonomija, transport so naredili svet resnično globalen, nimamo pa pravega političnega odgovora na ta globalni svet. To je dejstvo, živimo v shizofreniji, tudi v našem realnem življenju, ki ni zelo globalno, tako sprejemamo odločitve; sem zelo zaskrbljen.

E: Revščina še vedno obstaja, to pogosto pozabljamo tu v Evropi, da ljudje nimajo vode, zdravil, hrane…in to je tudi naša krivda.
P:
Sedaj je na svetu 6.9 miljard ljudi, 2 milijardi živita pod pragom revščine. To je tragedija. Skoraj sem optimističen, saj se v zadnjih letih Kitajska in Indija zelo spreminjata in razvijata in tudi delno Afrika, prvič v življenju vidim upanje, da se Afrika prebuja, Braziliji gre dobro, nekaterim azijskim državam gre bolje, vendar je zelo daleč, desetletja daleč, da bi dosegli decentno življenje. Kitajsko še vedno štejemo kot deželo v razvoju, pol države je res moderne, pol pa ne, potrebujejo še nekaj časa. Kako daleč je še Afrika, Bangladeš, Pakistan, da bi večina ljudi živela v moderni dobi.

E: Poznate knjigo Naomi Klein Doktrina šoka, ki govori o dogodkih Latinski Ameriki?
P:
Problem je, da se izogibamo napetostim in bojem, na primer, če pogledate Latinsko Ameriko kot v knjigi …

E: Citirala sem to knjigo, ker govori o izkušnjah v Latinski Ameriki, ki so sedaj že preteklost, ampak imam vtis, da se ta sistem poskuša uveljaviti v Evropi; ker se na nacionalnem nivoju govori o krčenju, krčenju, krčenju, javni dolg je vedno večji in torej smo zaskrbljeni nad to perspektivo.
P:
Kako se boriti s krizo, je vprašanje - preveč Evropejcem meni, da socialna država ni pomembna, da se ji lahko odpovemo.

E: Kdo tako misli?
P:
Večina evropskih ekonomistov meni tako, zaradi staranja ljudi ….
Moramo biti jasni, moramo spremeniti socialno državo, moramo imeti več prispevkov s strani bogatejših, menim, da je to del evrospke civilliacije, moramo se truditi da ohranimo socialno državo in lahko jo ohranimo. Če mislimo, da je moderna ekonomija le loterija finančnih instrumentov, ne zanima nas, kako zvišati produktivnost, kako mlade tehnično bolj izpopolnimo, to ni nujno, lahko se odzovemo, v Evropi ni skupne volje, omenili ste problem deficita, če pogledamo 16 držav, kjer imajo evro, je 6,9 % deficita.
V ZDA pa, kjer ni socilane države, je 11 % deficit. Nihče ne govori o tem, moramo biti ponosni na to, kar imamo, ljudje pozabljajo te rezultate, vsaka sprememba je dobrodošla, da lahko le trg določa …
Moramo imeti perfektno delujoč trg in močno politično akcijo, da bi preprečili distorzijo trga. Ne pomislimo na to, da se v zadnjih 20 letih povsod po svetu povečuje razlika med bogatimi in revnim, razen v Skandinaviji in Braziliji, celo na Kitajskem, ZDA, Italiji, to je resnični problem. Kako lahko imaš tako državo, kjer imaš take bogataše in se pogovarjaš le o davkih. Volitve pa zmagaš, če si proti povečanju davkov.
To je naše protislovje. Če hočemo zmanjšati te razlike, mora to postati naša prioriteta. Mislim, da ne smemo biti nepozorni na te spremembe, povem vam primer, ko sem bil še mlajši, sem pisal, da ni pravično, da je razlika v plačah v podjetju med vodilnimi in delavci več kot 40 kratna. Potekala je močna debata.In mnogi so se strinjali z mano. Danes pa je razlika 1 proti 500, nihče ne reagira, nihče tega ne omenja, to je normalno. Tako lahko uničiš ekonomijo. Če misliš, da tako prihraniš, to je le začaran krog.
Zato mislim, da moramo nazaj k osnovnim pravilom ekonomije, trga. Vlada naj se spomni in reagira, tako da vzdržuje ravnovesje v družbi.

E: Študirali ste različne modele kapitalizma, si je mogoče zamisliti pravičnejšo ekonomijo, ki ne temelji na zadolževanju?
P:
Seveda, lahko to popravimo, v skandinavskih državah je tako. Pravo nasprotje je, kar sem že omenil, da lahko zmagaš na volitvah, le ko si proti davkom, in potem pa nimaš denarja za ranotežje v družbi.
To je prava nevarnost za demokracijo, moramo razložiti ljudem, da je trg na prvem mestu, vendar, mora biti korigiran, zaradi preprostega načela koeksistence.

E: Nekaj mesecev nazaj je skupina EU poslancev podala javni poziv, kjer so povedali, da doživljajo velike pritiske s strani ekonomskih lobijev, ko sprejemajo pomembne odločitve ali zakone.
P:
To ni le evropski fenomen …
Tudi lobisti so del demokratičnega življenja, vladajo pa seveda vlade držav.

E: Kdo ukazuje v Evropi?…evropski poslanci niso prav nič močni
P:
Evropski parlament ima zelo omejeno moč, komisija ima omejeno moč, v tem momentu imajo moč države članice – Francija in Nemčija – bolj Nemčija, Nemčija je relativno uravnovešena; če povzamem je Evropo od 70.let do konec stoletja pravzaprav poganjal dvojni motor, ekonomska moč Nemčije in politična moč Francije.
Nemčija je politično bolj samozavestna, Nemčija je v tem političnem momentu, v tem desetletju, močnješa bolj kot katera druga evropska država.

E: Danes smo tukaj na sedežu Fundacije za sodelovanje med narodi; vi ste ustanovitelj in predsednik nam jo lahko predstavite.
P:
Najprej, to je zelo majhna fundacija. Naši cilji so zelo usmerjeni, v tem trenutku je eden izmed ciljev promocija miru v Afriki, s tem se ukvarjamo, Afrika ima zelo velik potencial v svojih bogastvih in je tako revna, ker so afriške države tako razdeljene. Imamo letna srečanja in naslovi so – afriški kontinent predstavlja 53 držav, amapk to je en kontinent. Želim posredovati svoje izkušnje, svoje znanje, da bi povečali skupne aktivnosti afriških držav, da bi povečali moč Afriške unije, začenši z vzpostavitvijo miru, noben evrospki vojak ne bo šel v Afriko, če so tam problemi. Zato moramo pomagati Afričanov do resursov, da bi vzpostavili mir, pa tudi, da bi se politično in ekonomsko povezali, med državami ni prave infrastrukture, tako imate kontinent, ki je manj popularen kot Kitajska, vendar imate 54 držav, 53 v Afriški uniji, 1 zunaj Maroko – kako naj se vzpostavi moderna ekonomija, če ne sodelujejo med sabo. Zadnje kar delamo je, da bi pripravili ZDA in EU in Kitajsko, da naj ne izrabljajo Afrike kot bojišče za politično in ekonomsko prevlado. To je majhen doprinos k velikemu problemu, ne umišljam si, da bo to zelo doprineslo k rešitvam. Organiziramo letna srečanja, prvo je bilo tukaj v Bolognji, naslednje bo v Washingtonu naslednje leto junija, tretje bo v Adis Abebi, želimo podati enostavno sporočilo, pomagati Afriški uniji in da ne bi uporabljali afriške celine kot bojišče za prevlado med veliki svetovnimi silami.

E: Zadovoljite mojo radovednost, bili ste na srečanjih Bilderberg, kaj se tam počne?
Sum je prav ta!
P:
To je velika legenda, upam, da se bom še udeležil. Njihove ideje so zelo svobodne, včasih se o njih zelo težko debatira, z inteligentnimi ljudmi, s popolnoma nasprotujočimi si mnenji, jasnimi mnenji, skupina aboslutno pro zahodnih ekonomistov. Mislim, da sem bil tam 5, 6 krat, bilo je zelo zanimivo, nikoli nisem bil prisiljen, da podpišem, podprem kakšno mnenje, je bilo kar zanimivo.
Zakaj skrivnostno - no če pogledamo wikileaks razumemo zakaj, lahko se pogovarjaš bolj sproščeno, ko razgljabljaš …. ko si v družbi z omejenim ptevilom ljudi, laže debatiraš, kot na primer v družini, med prijatelji, bolj sproščeno govoriš, brez zadržkov, kakšne nenavadne ideje …
Pogovarjajo se o prihodnosti sveta – ne sprejemajo odločitev, imajo mnenja –
To ni kot G20, nimajo moči odločanja, gre za debatianje, ne mislim, da se skrivnosti tako zelo ohranjajo, informacije tudi pritečejo ven,morate razlikovati med prostorom, kjer se sprejemajo demokratične odločitve in kjer se debatira. Tudi mi imamo seminarje z mladimi udeleženci, pogovarjamo se o različnih temah, imamo različne nasprotujoče si podatke in seveda to lahko uporabiš v negativen namene. Prav imate, da ste zastavili to vprašanje, vedno se lahko manipulira. Velikokrat je treba izraziti mnenja …
Skrivnostni so tudi zato, ker mogoče, še nimam izoblikovanega mnenja, če se kdaj motim … vendar ne misli, da je to tako pomembno… biti čaln Bildenberga je zelo zanimivo, zelo zanimive so debate, ne poslušam, zarot, samo debate.

Tako, najlepša hvala, intervju je bil zanimiv in zabaven, ker je bila Evropa v tej sobi; jaz Slovenka in sem govorila v italijanščini, vi ste Italijan in ste govorili v angleščini …

Tudi mi mladi bomo delali na tem, da bomo izboljšali ta svet, vsaj v naših majhnih okvirih.

Elena: Imam za vas še darilo, počakajte, ni veliko, ni Lipicanec,je moja knjiga.
Prodi: Tudi jaz sem imel zelo lepo knjigo, ampak …vam jo bom dostavil.
Kdo vam je naredil grafiko, zelo lepa?
Elena: Založba
Prodi: Bom pogledal, če imam tudi jaz kaj… Daniela, imaš kopijo knjige o Evropi in kopijo Insieme (Skupaj)?
Elena: Še nekaj, DVD, dokumentarec o meni, o moji politični dejavnosti; je podnaslovljeno v angleščini
Vam lahko izrečem kompliment, da ste veliko boljši, tudi fizično, kot Berlusconi
Prodi: To je televizija, prijateljica moja
Elena: Ne potrebujete lasnih vsadkov
Prodi: Ampak 71 let je še veno 71 let
Elena: Tudi jaz nisem več tako mlada veste
Prodi: Prejšnji mesec sem bil v Novi Gorici in sem imel prav nostalgijo na tisti večer, ko so se odprle meje. Kot otrok sem bil v Gorici in sem na postaji videl tisto grozno bodečo žico, res nekaj grdega…Tudi teh stvari se moramo vedno spominjati, prehitro pozabljamo kaj je bila Gorica, niti generacija in pol nazaj …sedaj, saj so tudi problemi, ampak…
Elena: Vi ste vedno optimist?
Prodi: Ja, sem optimist…tudi zato, ker globalizacija pomeni, da vojna bi bila tragedija za cel svet. Vojni v Iraku in v Afganistanu nas učita …
Upajmo, ampak še ni videti konca.
Elena: Še kolesarite?
Prodi: Ja, precej poleti, ker veliko potujem in ne morem s seboj voziti kolesa, lahko pa vzamem čevlje in hlačke, tako sem začel teči, bil sem tudi na maratonu…tukaj v Italiji, še vedno je 42 km. Tudi danes zjutraj sem tekel, ker je premrzlo, da bi se vozil s kolesom, ampak spomladi …
Elena: Vas vabim na kras, kjer je veliko kolesarskih stez.
Prodi: Ja, fantastični kraji.
Elena: Vabim vas, pokličite me.
Prodi: Živite v Ljubljani?
Elena: Ja, delam v Ljubljani, drugače se iz Škofij, to je kraj ob meji, med Trstom in Koprom
Prodi: Lepi kraji sem obiskal tudi področje jam…Ne samo Postonjske…
Elena: Bilo mi je v veselje.
Prodi: Tudi meni.
Me hočete opiti?
Elena: Ja malo. Vse je domače; pridelava mojega brata olivno olje in refošk.
Prodi: Torej blizu morja. Imamo isto kulturo, hvala iz srca, žal mi je, da ste morala narediti toliko poti, prihodnjič, ko pridem v Slovenijo vas obiščem.
Elena: Želela bi vas peljati na osmico. Veste kaj je osmica? V času Avsto Ogrske je bilo kmetom omogočeno, da so osem dni prodajali svoje pridelke brez davka.
Prodi: Kdaj je to?
Elena: Ja bolj pomladi in poleti.
Prodi: Kako čudno, sem mislil, da je bolj jeseni
Lahko jeste pršut, sir, teran…
Prodi: Ja ampak potem…
Elena: Greste najprej hoditi…
Vese koliko ur je potrebno hoditi za kalorije enega obroka?
Elena: Greste najprej hoditi, jaz vas pa počakam na osmici in jeva skupaj