Na tuj račun!
Nezaupanje državljank in državljanov v politiko in ekonomijo, ki se jo vodi znotraj in zunaj projekta EU se bolj veča in širi kot nekakšna epidemija med ljudstvom posameznih nacionalnih držav. Sprašujemo se kaj se ima zgoditi v bližnji in daljni prihodnosti; bo inflacija naraščala, se bo brezposelnost še stopnjevala, so naši majhni prihranki v bankah še varni, se bodo socialne pravice zmanjševale..?
S propagando na več ravneh in preko različnih kanalov, se s pomočjo »spin-doctors« [1], oblikovalcev mnenj, poskuša ustvariti vtis, da so stvari bolj ali manj pod nadzorom in ni posebnih razlogov za skrb. Sprejeti ukrepi naj bi bili zadostni za najnujnejše in najhujše izredne primere, v bodoče pa bo potrebno zagotoviti večji nadzor javnih financ znotraj posameznih držav članic. Ukrepi, ki se predstavljajo kot rešitve samo prestavljajo probleme in so opravičilo pod krinko katero se še globlje poseganja v že skoraj docela okrnjeno »avtonomijo« nacionalnih politik, posega se v samo jedro oblikovanja in razdeljevanja proračuna oz. javnih financ. Poskus na poskus ponovne prevare; s ciljem zaslepljevanja ljudstva, potvarjanja realnosti in vzdrževanja pri življenju sistema, ki se živ razkraja.
Saj je očitno, da EU politiki ne držijo vajeti odločanja in upravljanja v svojih rokah, tavajo in se zaletavajo v temi ter mrzlično iščejo rešitve, dogovore, strategije, ki zgolj gasijo trenutne požare in vrelišča. »Varuhi stabilnosti evra« so izgubili kontrolo nad lastnim početjem, so zmedeni, izkazujejo se kot nesposobni, da bi ponudili kaj več kot možnosti, upanja, ugibanja, verjetja. So že skoraj podobni vračem, ki izvajajo rituale, da bi odgnali zle duhove. Kupujejo si čas in prelagajo reševanje strukturnih problemov, ki so pravzaprav prej ali slej morali priti na dan ter tako pokazati pravo naravo celotne EU zgodbe, utemeljene na ekonomskih interesih elit.
ECB svojo neodvisnost in avtonomnost izvaja dosledno in se ne zmeni za javni interes, ampak ga gladko ignorira in povozi, da služi finančnikom. Javni interes ji je bolj ovira pri izvajanju monetarne politike, ki gre v korist le redkim, tistim, ki posedujejo kapital. Denar bi moral biti javna dobrina! Bankirjem je takšna izjava seveda absurdna.
V obstoječem sistemu pa ima denar drugačno funkcijo, saj služi le redkim, ki ga posojajo in služijo od obresti. Več je posojil, več je zaslužka od obresti. Z večanjem zadolženosti, narašča podrejenost in odvisnost (države) dolžnika, to pa je hkrati tudi odpoved suverenosti in avtonomnosti ter vstop v prostovoljno suženjstvo. Na drugi strani pa najdemo nacionalne vlade, ki si z lahkomiselnostjo sposodijo denar, da lahko posojajo naprej. Večajo javni dolg in posojajo javni denar za reševanje privatnih ali po novem tudi bank v tujini.
Poskusite si zamisliti situacijo v kateri vas zadolžen prijatelj prosi, da si zanj izposodite denar. Čeprav ste tudi sami v dolgovih, a ste »močno solidarni«, odidete na banko po posojilo zanj. Na banki vas najprej vprašajo za garancijo posojila, a vi imate le dolgove. Vsak bančni uslužbenec bi najprej pomislil iz katere psihiatrične ustanove ste ušli, da ste sploh upali si priti na banko. Posojila seveda ne bi dobili. V primeru reševanja Grčije pa ta preprosta logika ne velja in se jo celo obrne na glavo. Čeprav imamo tudi mi dolgove, se dolg šteje kot garancija za nova posojila. Država nas preprosto zastavi, še več, zastavi in razproda, ne le naše imetje in sedanjost, ampak tudi naše zanamce ter prihodnost.
Nekateri so to že poimenovali Casinó kapitalizem, danes Grčija [2] , jutri pa… zavrtimo roulette ali vrzimo kocko in ugotovimo, kdo bo naslednji na vrsti. Prav gotovo bodo nekateri v tej igri imeli velik profit. Zato se jim seveda splača igrati igro »Kdo se boji krize?« Edino predpisano zdravilo je zmanjševanje plač in socialnih pravic, omejitev javnih izdatkov… Tisti, ki živijo od krize vedo, da bodo zaslužili v vsakem primeru.
Ne gre pozabiti, da je prva, ki je kršila parametre evro območja bila Nemčija; brez sankcij in posledic. Pri reševanju Grčije, s čimer se krši pakt stabilnosti, se zopet rešuje velike investitorje, banke Nemčije, Francije, Italije… Ne gre pozabiti, da je bivši predsednik evropske komisije (med leti 1999-2004), ekonomist Romano Prodi mož Goodman Sachs. Zanimivi detajli.
Rešuje se bogate z denarjem revnih; toliko o solidarnosti.
Elena Pečarič
Opombe:
1. http://www.phrases.org.uk/meanings/spin-doctor.html↑