Zadnje čase nas politiki in ekonomisti ter raznorazni finančni strokovnjaki ter komentatorji prepričujejo, da je vrhunec krize že za nami. Tako v svetovnem merilu, kakor tudi stanje v Sloveniji, naj bi se izboljševalo. Najhujše naj bi že preživeli, sedaj gredo stvari počasi, a vztrajno na boljše, vsaj ekonomski kazalci s katerimi nam postrežejo, nakazujejo ta trend stabilizacije in celo rasti.

Jim gre res verjeti, se nanje zanesti in zaupati tistim, ki nam jih podajajo in interpretirajo? Vse je bolj podobno nekakšni skrbno načrtovani medijski kampanji, katere strateški cilj je zbuditi v javnosti (ponovno in popolno) slepo vero v obstoječe finančne sisteme in v njihove institucije. Kot bi se hotelo, da pozabimo, da se nam zbriše spomin in vedenje o vzrokih, temeljih in nenazadnje tudi o posledicah, zaradi katerih je do krize v takšni razsežnosti in s to intenzivnostjo sploh prišlo. Slepo zaupanje in skoraj že mistično, brezpogojno verjetje v magično moč svobodnega trga in ekonomije, ki zasleduje le rast, profit in interesno povezovanje, je pravzaprav osnovni pogoj, da obstoječi sistem nemoteno deluje še naprej tako kot je deloval do sedaj ali celo še močneje. Zato nas morajo, in seveda to že intenzivno poskušajo preparirati nas, prepričati, da se stanje umirja in gre vse na bolje, le nekaj ključnih reform na področju delovne in pokojninske zakonodaje, bo nujno potrebno sprejeti, da bo sistem lahko »vzdržen« kot to radi poimenujejo. S tem se moremo tako ali drugače sprijazniti, ni drugih poti, ni druge možnosti kot da pristanemo, celo v imenu solidarnosti in vzajemnosti, nam dopovedujejo in pri tem kažejo na raziskave ter statistike, ki njihove katastrofalne napovedi le potrjujejo. Ostanemo brez argumentov, kako se temu sploh lahko upremo in nasprotujemo?

Zdi se, da se razne t. i. teorije zarote, ki govorijo o tem, da je bila kriza načrtovana in vodena, torej namerna, da bi se v ljudeh vzbujalo strah in negotovost ter se jim tako lažje vsililo tisto, kar sicer ne bi bili pripravljeni sprejeti (prav razne reforme, ki vplivajo na socialno in ekonomsko varnost), da se želi vzpostaviti nov svetovni red, ki bo piramidalen, vrh piramide pa nedoločen, nedoločljiv, spremenljiv, skoraj virtualen, prikazujejo kot vse bolj resnične, realistične in verodostojne. Nenazadnje pa je z dejstvi in na konkretnih primerih teorijo šoka dokazovala Naomi Klein. Potrebno jih je vzeti resno in iskati ter raziskovati temelje in predpostavke, na katerih stojijo. Zelo verjetno se lahko zgodi, da pridemo do tistega, kar je srž problema, kar se nam prikriva in skriva, s čimer se manipulira.

»Kriza naj bi bila izziv in iz nje naj bi stopili še močnejši«, so bile domiselne parole, ki so imele namen, da popolnoma ne obupamo, da nam ohranijo upanje in zaupanje v obstoječi globalni ekonomski in finančni sistem. Ko se je vse rušilo in padalo pod domino efektom ter je na dan prihajala vsa gniloba sistema kot takega, kot celote, ne le lukenj ali napak v njem in z njo tudi ves smrad posameznih prav tako sistemsko vzpodbujenih ali dopuščenih navez ekonomije-politike, se nam je na veliko obljubljalo, da je napočil čas velikih sprememb. Doraslo naj bi spoznanje, da neoliberalna logika in za njo obstoječi kapitalistični sistem vodi v samouničenje. Sprememb, ki bodo temeljite in bodo šle v smeri vzpostavljanja mehanizmov preverjanja in nadzora; večje transparentnosti in regulacij. Prihaja pa do zanimivega preobrata ali bolje naveze, poleg še vedno vodilne, a globoko zadolžene velesile ZDA, ji je (paradoksno) najbližja ideološka zaveznica Kitajska, čeprav s centralizirano oblastjo, navidezno povsem nasprotno demokratičnemu sistemu.

A kaj se je pravzaprav v tem letu in pol zgodilo, kaj tako pomembnega in novega, da bi lahko ocenili, da se kriza bliža koncu, da nam je dejansko bila izziv, ki smo ga zagrabili in izkoristili?
Kaj je bilo dejansko storjeno ali sprejeto, spremenjeno s strani vlad, na nivoju EU, s strani mednarodnih finančnih in drugih institucij, ki naj bi poskrbele za mehanizme, da bi se v bodoče preprečile podobne krize in finančni brodolomi globalnih razsežnosti? Razen besed in obljub ter reševanj privatnih bank in podjetij s pomočjo davkoplačevalskega denarja, nič bistvenega. Subvencije v tej in oni obliki s strani posameznih držav, ki pa se morajo zato zadolževati pri centralnih bankah; in javni dolg se veča in veča. Popravite me prosim, če se motim.