Naši predniki so imeli zmožnost samooskrbe, vsak zase je lahko poskrbel za svoje preživetje. Menjava predmetov oz. barantanje je bila prva oblika trgovanja, ki je temeljila na pridelkih. Da bi se prihranil čas, so se ljudje začeli zbirati na vnaprej določenih mestih za trgovanje. Tako so nastale tržnice, kjer je bilo na enem mestu mogoče dobiti različne vrste blaga v zamenjavo. Sumerska skupnost je bila agrarna ekonomija. Iz tega obdobja izvirajo prvi dokazi o kovanem denarju (bakreni novci imenovani ’shekel’) – 3200 pr. n. št. Templji so takrat služili kot skladišča za pridelke. Bili so javne institucije, ki so opravljale dobrodelne funkcije (pomagale sirotam, vdovam, starejšim). Bile so avtonomne, financirale pa so se dajanjem svoje zemlje v najem ter z obrestmi za svoja posojila. Kmet je lahko dobil določeno količino pridelka vnaprej, če ga je ob naslednji žetvi vrnil nazaj skupaj z nekaj dodatne količine. Tako so bili templji prav za prav nekakšna centralna banka (izdajali so tudi kovance kot dokaz za vložek pridelka žitaric). Kar so zaslužili, se je tako ali drugače vrnilo nazaj v skupnost.

Kovani denar je pridobil na veljavi šele takrat, ko se je pričelo trgovanje navzven med različnimi mesti ali kraljestvi. Prva ljudstva, ki so začela uporabljati kovani denar so bili osvojevalci ozemelj. S tem se pričenja prehod iz naravne ekonomije v monetarno ekonomijo. Ta prehod je bil zelo počasen in je na določenih področjih bil bolj intenziven, drugje pa manj; npr. v Italiji so poljedelci svojo plačo prejemali delno še v naturalijah vse do leta 1950. Že od začetka kovanega denarja se je lokalna avtoriteta sklicevala na pravico monopola nad izdelovanjem denarja. V Antiki je obstajala zgolj potreba po ohranjevanju trgovanja samega in samodeterminacije lastne oblasti v odnosu do drugih političnih subjektov. Šele kasneje so se pojavile druge motivacije, ki niso zgolj komercialne narave.

Razlog, ki je motiviral avtoritete, da so monopolizirale produkcijo denarja je bil zaslužek, ki se je pridobil z SIGNORAGGIOM; razlika med vrednostjo enega kovanca oz. njegovo nominalno vrednostjo in  njegovo vrednostjo na trgu. Kopičenje bogastva v obliki kovancev je kmalu zahteval tudi mesta, kjer se je to bogastvo deponiralo oz. shranjevalo. Prvi, ki so postali skrbniki denarja so bili zlatarji, katerim so trgovci zaupali dragocene kovine. Skrbnik je izpolnil prejemek o hrambi denarja. Kmalu so začeli krožiti papirji oz. prejemki o hrambi denarja in so bili unovčljivi s strani tistega, ki ga je posedoval. Tako nastanejo prvi bankovci in seveda s tem tudi prve banke.

Kmalu je skrbnik, bankir ugotovil, da lahko del depozita, ki ga ima v varstvu in v shrambi ter le-ta miruje, posoja v zameno za obresti. Torej, tuj denar posoja in si s tem prisluži svoj denar. Prevara je delovala tako dobro, da se je leta 1773 spremenila v cinizem in veliko goljufijo, ki vlada še danes. Amschel Mayer Rothschild, nemški ustanovitelj finančnega imperija je nekoč izjavil: »Naša politika je ta, da zanetimo vojne in organiziramo mirovne konference tako, da  nobena od sprtih strani ne more imeti koristi. Vojne morajo biti usmerjene tako, da se države (nacije) iz obeh strani vedno bolj poglobijo v javnem dolgu in so tako vse bolj pod našo oblastjo.« Znan je tudi stavek: »Dovolite mi, da se ukvarjam z vprašanjem in kontrolo denarja države in briga me kdo piše zakone.«

Bank of England je bila ustanovljena l. 1694, koncesija zanjo pa podeljena Williamu Patersonu. Ta koncesija je pravno dovoljevala frakcionalni sistem ter podelila pravico upravljanja z javnim denarjem v zasebne roke. 
William III se je znašel v vojni s francoskim kraljem Luisom XIV. 
Da bi si to lahko finančno privoščil, si je sposodil 1.2 mil. funtov pod naslednjimi pogoji:
- posojilodajalcem se dovoli ustanovitev Bank of England, ki bo izdajala nacionalno papirnato valuto
- samo del (frakcija) papirnatega denarja v obtoku bo krit z zlatom
- vlada bo za svoja posojila plačevala 8% obresti (začetek nacionalnega dolga)
- posojilodajalci si bodo zagotovili odplačevanje dolga prek direktnega obdavčenja ljudi (oz. izdelkov)
Bank of England je imela pravico izdajati denar praktično iz nič ter ga posojati vladi z obrestmi. To je počela z menjavo svojih bankovcev za vladne obveznice (obljubo za plačilo glavnice ter obresti banki) – enak sitem, ki se uporablja v ameriški Federal Reserve ter drugih centralnih bankah dandanes. Predlaga, da zgolj določen odstotek zlata ostane v rezervi v bančnem trezorju (zlatarji so prek izkušenj dojeli, da je možno imeti v rezervi zgolj 10% dejanske vrednosti denarja v obtoku).
Dolg angleške vlade je med letoma 1694 ter 1815 narasel iz 1.2 na 885 milijonov funtov, večinoma zaradi nalaganja obresti, vendar pa centralna banka nikoli ni zahtevala vračila glavnice, sicer bi se davki močno povečali, prevara pa razkrila.

V svojem Kapitalu Marx opiše mehanizme prevare na katerih temeljijo centralne banke »Že od začetka so velike banke, ki so se okitile z nacionalnimi nazivi, nič drugega kot podjetja privatnih špekulantov, ki so se pridružila vladam in v zameno za pridobljene privilegije so za njih izplačevale denar. Torej povečevanje javnega dolga pomeni postopno višanje delnic teh bank.« Lastniki kapitala in proizvodnih zmogljivosti bodo pri delavcih ustvarili potrebo po kupovanju dragih izdelkov, stanovanj, hiš in tehnologije, je v svojem delu Kapital iz leta 1867 napovedoval filozof. Pri tem jih bodo silili v najemanje dragih posojil, ki bodo na koncu nevzdržna, neodplačani dolgovi pa bodo banke vodili v bankrot, je bil še prepričan Marx, ki je premislek sklenil z napovedjo, da bo morala država banke nacionalizirati in stopiti v komunizem.

Leta 1944 se je v državah sveta vzpostavil nov monetarni sistem v anonimni ameriški lokaciji Bretton Woods. V tem sistemu so vsi kovanci konvertibilni v dolar in samo dolar je konvertibilen v zlato. Vzpostavil se je tudi mednarodni monetarni fond. Ta sistem oz. dogovor ima tri posledice, a o tem prihodnjič.

Elena Pećarić

Opombe:

- http://wakeupfromyourslumber.com/node/8464
- http://www.pozitivke.net/article.php/20100101160518617/print
- http://slowwwenia.enaa.com/prikaziCL.asp?ClID=31270