Vztrajno in zagreto so nas prepričevali, da je čimprejšnje sprejetje in uveljavitev Lizbonske pogodbe nujna podlaga za nadaljnji razvoj EU. Veliko truda, političnih in propagandnih naporov, je bilo vloženih v ta končni cilj. Prav sedaj, ko je Lizbonska pogodba stopila v veljavo in smo z njo dobili dve novi institucionalni figuri, predsednika Evropskega sveta Van Rumpuya in visoko predstavnico za zunanje zadeve in varnostno politiko Catherine Ashton,  se bodo lahko stvari kazale v svoji pravi luči in tudi v vsej svoji bedi. Zato se zdi, da smo šele na začetku zapletov, ki se imajo zgoditi in bodo posledica številnih nedorečenosti, nerazumevanja in potreb po nadaljnjih interpretacijah. Na dan bo prišlo, da ima Lizbonska pogodba še veliko nedefiniranih predpostavk in zahteva dodatna pojasnila, ki pa bodo terjala nova pogajanja in dodatno sklepanje kompromisov med državami članicami. Institucionalne spremembe naj bi bile predvsem pomembne in nujne na področju zunanje politike, saj bi EU dobila  pomembnejšo in vidnejšo vlogo na mednarodnem prizorišču, predvsem pa nam je bilo zagotovljeno, da bodo bolj jasna, enotna in konsistentna politična stališča ter hitrejše odločitve. V Lizbonski pogodbi pa je še veliko nejasnih, nedorečenih  ali dvoumnih členov, ki bodo terjali dodatne razlage prav na tem področju, a so nam jih zamolčali, prikrivali ali pa jih pravzaprav sploh niso hoteli dokončno doreči. Zgodba institucionalnih sprememb in prevzemanja odločitev ter odgovornosti zanje se vse bolj zapleta. Simptom dejstva, da si članice EU ne želijo zmanjšati svojega mednarodnega vpliva in posledično se odrekati svoji suverenosti in avtonomnosti v zunanji politiki, je prav izvolitev dveh nepoznanih novih obrazov na tako reprezentativna mesta. Tudi razmerja med evropskimi institucijami niso nič bolj jasna, definirana in neodvisna glede na svoja pooblastila in pristojnosti.

Evropski svet, ki združuje predsednike vlad držav članic, je dobil svojega predsednika za mandat dveh let in pol.  Evropski svet imenuje tudi visokega predstavnika za zunanje zadeve in varnostno politiko. Visoki predstavnik oz. predstavnica je tudi istočasno podpredsednik/ca evropske Komisije. Tudi tu je razmerje obeh funkcij in morebitnega konflikta interesov povsem nedorečeno in le praksa bo lahko pokazala kaj se bo dogajalo.

Svet evropske unije združuje ministre posameznih področij in večinoma v soodločanju z evropskim parlamentom sprejema evropske zakonodajne akte. Delovanje le-tega pa usmerja predsedovanje trenutne članice, ki se menja na vsakih šest mesecev. Vlogo zunanje politike pa v celoti prevzema visoki predstavnik.

Ukrepi, ki jih prinaša Lizbonska pogodba ne razrešujejo temeljnih konfliktov in pristojnosti med Svetom in Komisijo. Pred Lizbonsko pogodbo je bilo zunanjepolitično delovanje domena treh akterjev, po uveljavitvi pogodbe pa kar štirih. Kje, kdaj in do kam bodo segale pristojnosti in domene le-teh, še tudi ni določeno. Dilema v prispodobi koga naj predsednik ZDA pokliče, ko se želi pogovarjati z Evropo, še zdaleč ni zaključena. Nenazadnje telefonska številka pisarne ali kabineta g. Van Rumpuya tudi za nas državljane in državljanke ni znana, čeprav je bilo obljubljeno, da se bodo z Lizbonsko pogodbo institucije EU močno približale ljudem.

Februarja bo v veljavo stopila tudi nova reforma Komisije, ki predvideva tri komisarje za zunanje odnose in pet generalnih direktoratov, poleg tega pa še visoki predstavnik in hkrati podpredsednik Komisije ter nova evropska zunanja služba. Ta služba bo združevala že obstoječe službe med Svetom in Komisijo. Ni jasno, kako bo svojo povezovalno vlogo prevzel EU parlament in kako bo izvajal nadzor nad delovanjem Komisije. Parlament pa nima pristojnosti vpliva in nadzora nad zunanjo in varnostno politiko.

Komu odgovarja predstavnik za zunanjo in varnostno politiko, v tem primeru Ashtonova? Ima hkrati dve funkciji, podpredsednica Komisije in visoka predstavnica za zunanjo in varnostno politiko; kot podpredsednica odgovarja Barrosu, kot visoka predstavnica pa mora delovati po navodilih Evropskega sveta.

Lizbonska pogodba ne rešuje zapletenosti delovanja EU institucij, niti ne razjasnjuje njihove pristojnosti v smislu ločitve oblasti na izvršilno, zakonodajno in sodno. Še manj pa odpravlja administrativno in birokratsko kaotičnost.
Generalni direktorat za trgovino, razvoj , urad Evropske komisije za humanitarno pomoč, EuropeAid (ki nudi razvojno pomoč) in generalni direktorat za širitev (ki bi lahko vključeval tudi pristojnosti glede sosedske politike).
Vir: Federico Santopinto, Kdo si želi skupne evropske zunanje politike? Str. 3, Le Monde diplomatique, januar 2010 (slovenska izdaja).