Smo dolgo v noč Oče naš molili,
se s pasovi bičali in po kolenih hodili,
cele se dneve s hostijo postili,
zgolj kelih pri obredu na tešč pili,
brez masturbacije celo zaspali,
se kljub temu mokri zbudili.

 

Še bolj se bomo žrtvovali,
da bi le primerno pokoro izposlovali;
res smo vernike pošteno nategnili,
Mariborsko nadškofijo v dolgove pahnili,
a kaj, ko tako hudičevo zabavno je bilo,
da sveto nam je povsem iz glave ušlo,
veselje v naše duše je preplavilo,
telo v ritmu bunga bunga zaplesalo.


 
Sprva tako dobro nam je šlo,
premoženje se je kar samo plemenitilo,
znak Vaše previdnosti smo v tem prepoznali,
pa smo si še malo v lastne žepe pobasali.
Nedolžno kot bi monopoli igrali,
smo podjetja ustanavljali,
dvorce zastavljali, kredite jemali.


 
Kot ovčice nam verniki zvesto sledijo,
naše pridige se na pamet učijo,
kot pribito nam vse verjamejo,
da zgolj z dobrim namenom biznisiramo.  
Stare mame še naprej iz ust si bodo trgale,
da pri maši v pušico bodo lahko primaknile,
gospoda bolj bogata, pa več primaknejo,
da grehov nabranih med tednom se operejo.
 


Skoraj tvoje kraljestvo na Zemlji smo ustvarili,
podnevi tebi hvalnice v čast smo peli,
ponoči pa porniče vrteli,
smo vse politike v državi podkupili,
še Pahorja v hram zmamili, za las Kučana zgrešili;
in za folkloro smo sem ter tja dobrodelnost priredili,
za kakšnega bolnika, invalida ali reveža izprosili.

 

Zdaj mene, Krambergerja, za vse obtožujejo,
a v veseli družbi bilo nas je več kot sto,
nekateri s pepelom se posipavajo,
k tebi se spovedati ne pridejo,

 

Pilat naj ne sodi, le tvoja razsodnost naj bo.
Res so Stres(ni) ti današnji časi,
Štuhec bo še vedno v prvi klopi pri maši,
tako kot Kraševec, Janša in drugi desni pajdaši,
da krog v popolnosti sklene se,
se iz Rima vrne še Rode.



O, Bog ne bomo več morili te,
s tu zemeljskimi stvarmi,
saj ti imaš za delat pomembnejše stvari,
a čudež naj se služabnikom tvojim zgodi,
pri bankah zastavi tvoje sveto ime,
da dolgove in obresti vse izbriše se.



Elena Pečarič