O VZGOJNI IN DRUŽBENI ŠKODLJIVOSTI PRILIZOVANJA

Povzetek

Že antični in renesančni misleci so opozarjali, da nemorala posameznikov ogroža zdravo družbeno jedro. Večina ljudi tudi danes ostaja po Kohlbergovi shemi v predkonvencionalni etični razvojni fazi. Neetičnost medsebojnih odnosov je kot posledica nezrelosti večstransko pogojena.  Sistematično nismo odpravili nobene od že diagnosticiranih odtujenosti in osebnih slabosti-senc. V tem zapisu analiziramo hinavščino s prilizovanjem kot spoznavni znak razdvojenega in fragmentiranega človeka. Oboje pa je le ena od oblik pretiravanja (gr. hybris) in zvijač (gr. metis) kot civilizacijsko kulturnih deviacij, ki so dolgoročno škodljive, ker podirajo meje med jaz in ti, hkrati pa ne vzpostavljajo skupnih interesov v duhu zdrave in zrele komunikacijske etičnosti. Vzgoja je po naravi etična kot vzgoja za vrline oz. vrednote. Naša kvaziprijazna šola ne pozna ustrezne vzgoje. V imenu hlapčevanja gospostvu interesov kapitala jima manjkajo vrline-vrednote zvestobe, zaupanja, odlične kakovosti, transparent nosti, ki ostaja samo tehnobirokratska kontrola. To pa je vzgojni problem. Na ravni komunikacije pomaga svoboden, odkritosrčen govor (parrhesia), na ravni odnosov dialog, na ravni družbe (samo)regulativa.

Ključne besede: posploševanje, nevrošola, kvaziprijazna šola, laskava hinavščina, iskrena prijaznost, iskanje skupnega znanja.

1. Dramaturška zasnova
Novinarka Majda Juvan je imela 1. 4. z ministrom dr. Lukšičem na programu 3 TV Slovenija provokativni intervju o slovenski šoli.  Minister je slabše rezultate naših učencev na mednarodnih raziskavah pripisal njihovi dekoncentraciji pri reševanju testov, to pa je posledica preveč prijaznega odnosa učiteljev do učencev in v nadaljevanju tudi premajhnih aspiracij družbe.  Tudi sam sebe vidi v vlogi prijazno popustljivega do nekaterih strokovnih ustanov. Možni so seveda napačna razumevanja poslušalcev zgolj verbalne komunikacije. Vendar problem ni v tem, da intervjuvani minister nima prav, problem so pogosta popularna poenostavljanja, ki ne rešujejo kompleksnosti problema, definiranega kot razvoj šole. V javnosti potem nastaja neproduktivno dramatiziranje.
Znano je, da s tem, ko mandatar nove vlade najraje izbira kandidate za ministre med univer zitetnimi profesorji, ki so pretežno  specialisti, nehote promovira njihovo navidezno znanje na vseh drugih praktičnih in upravljalskih področjih, ki terjajo drugačne specializacije. Dr. Gaber je bil kot prvi uresničevalec Bele knjige še najbolj seznanjen s pedagoškimi raziska vami,  drugi ministri za šolstvo pa shajajo brez njih. Ni nenavadno, da je bil izvoljen še v drugem mandatu. Zato bi lahko ugotovili, da je odnos med pedagoško teorijo in prakso tudi zato stalni problem, ker ga generirajo tudi šolski ministri z redkimi izjemami. Kot se vse teorije ne da v smislu Prokrustove postelje reducirati na praktična znanja, se tudi vse prakse ne da zvesti na teoretske potrebe. Teorija predvsem osvetli sporne dejavnike, ni pa v funkciji operativnih modelov in predlogov.

Očitno je, da živimo v kulturi strahu zaradi paradigme ločenosti v dobi negotovosti. Šola je del tega sistema. Strah se pri otrocih začne stimulirati že v prvem razredu. Učence je strah, ali bodo zadovoljili pričakovanja učiteljev, učitelji se bojijo pričakovanja staršev in ravnatelja, ravnatelj se boji ministrstva, staršev in inšpekcije, starši se bojijo, da otroku ne bo 'uspelo'. Iz tega ne nastane skupno dobro, ampak sistem preglasovanja namesto dogovarjanja. Če bodo učitelji otroke že v prvem razredu vzgajali v strahu pred slabo oceno, jim bodo onemogočili, da bi razvijali radost, igro, domišljijo, ustvarjalnost, iz katerih izhajajo dobre ideje. Strah pred slabo izbiro se bo še poglobil, če ne bo solidarnosti. Staršev je strah pred vzgojo, ker otrok na nič ne morejo pripraviti: ne na življenje, ki bo bistveno drugačno in ne na srečo, ki se izmika.  
V nadaljevanju pokažemo, da Cankarjeva drama Pohujšanje v dolini Šentflorjanski že opisuje stanje anomične amorale v družbi in da utegne biti odgovor na ugotovitev raztresenosti učencev nevrošola.  
2. Je Slovenija povprečna ali razvojna družba?

Baumanov izraz za današnjo družbo je tekoča moderna, Sloterdijkov pa tekoče stopnice. Zdi se kot da razvoja nihče nima v rokah, kar vzbuja difuzni, nespecifizirani, neklasificirani strah. Še do druge polovice 20. stoletja so bili teoretiki prepričani, da gre za trdo moderno, v kateri bodo dosegli racionalni svet. Videti je protislovno, da prav iz tega obdobja izhaja kritika tehnokratskega ali po Habermasu funkcionalističnega uma. Verjetno pa je, da se bo pri poglabljanju ta kritika okrepila.

Ker se šolo uvršča v javni sektor, se vprašajmo tudi po (ne)prijaznosti državne uprave. Gre tudi za razlikovanje med togo in fleksibilno identiteto, mišljenjem in vodstvenimi stili. Znano je, da letijo kritike javnosti na račun upravnega dela zaradi njene togosti, počasnosti in neučinkovitosti. Nekateri menijo, da bi se razmere v javni upravi lahko izboljšale, če bi v njej vpeljali več podjetniškega duha in jo organizirali po podjetniških načelih. Pri tem se srečamo tudi z negativnimi stranmi uvajanja podjetniških principov v javno upravo, saj nekritično prevzemanje privatnih principov ob zanemarjanju temeljnih vrednot javne uprave s spoštova njem zakonitosti in skrbi za javni interes »lahko vodilo k razkroju moralnega tkiva uprave« (Michael Prowse).

Strah pred novimi represivnimi depriviligizacijami sicer deklarativno priviligiranega raziskovanja kot paradnega konja Slovenije v svetu, generira odpore do zadnje evropske in slovenske Resolucije (Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo 2011 (Predloga NPVŠ 2011 - 2020).  Kateri segment po Parsonsovi AGIL shemi najbolj ustreza raziskovanju: kulturni kot doslej ali gospodarsko inovativni, kakor se napoveduje? Gre za odprt prostor dialoga o strnitvi vseh nacionalnih inovativnih potencialov v podjetniškem raziskovanju. Če bi šlo za dvig narodne zavesti, boljše skupne učinke nove produkcije uporabnega znanja in s tem boljšega izkoristka nacionalnih potencialov, ji ne bi smeli nasprotovati. Vprašanje pa je, ali podjetnost kot družbeno vrednoto zastopa tudi Bela knjiga.    

Sinergične učinke iščemo v kontrapunktu vsebinske in oblikovne usklajenosti. Zato Kitajci, ki se razvijajo na vseh družbenih segmentih, vedo, kaj hočejo, pri nas pa vedno znova zaradi partikularističnih interesov nečesa zmanjkuje. Nespametno je stališče, da je vse zanič. Ideja resetiranja je neučinkovita metafora, ker je prav tako utopična in iluzorična kot je narodno prebujenje in očiščenje, kakor ga je zastopal Cankar, in sproščenosti, ki jo je zastopala desna vlada pred izvolitvijo 2004. Prav tako tudi kratko gibanje za popravo krivic (t. im. lustracija) po osamosvojitvi ni pripeljalo do katarze in narodne sprave.

Pred osamosvojitvijo Slovenije smo si zastavljali dilemo 'demokracija ali razkroj'.  Z obstoje čo parlamentarno demokracijo smo komaj še zadovoljni. O razvojnih fazah demokracije se le redkokdaj razmišlja prav tako kot o vprašanju, kakšne etične osnove ustrezajo demokraciji. Očitno avtokratske azijske vrednote kapitalizma sicer ustrezajo povečevanju BNP, ne ustreza jo pa demokraciji. Razkroj zahoda je zaradi atomizacije družbe in prehudega individualizma predvideval že Ch. Taylor, pred njim pa Spengler (2009) z znamenito knjigo Zaton zahoda.
V nevarnosti je cela civilizacija (Rees, 2005, Zupančič, 2009). Paziti je treba da tehnološko mišljenje ne postane edino merodajno (Heidegger, Bauman). To bi pomenilo totalizacijo. Pri Taylorju (2000) je najbolj nevaren individualizem, ker ne dovoljuje reševanja skupnih problemov.  Taylor (2000) sprejema avtentičnost, ki vodi do samoodgovornosti za odločitve.

Venelinovo (Venelin, 2009) dokumentirano spoznanje o prvinski navzočnosti Slovencev v Evropi pokaže, zakaj imamo danes o sebi inferiorni občutek. Kasnejši prišleki so storili vse, da so nas marginalizirali. Evropa je bila v stalnem zgodovinskem in idejnem sporu. Današnja 'dogovorno konsenzualna' EU je pa v kriznem krču. Na marsikaterem področju človekove dejavnosti se da opaziti, da se kasnejše izkaže za pomembnejše od prvotnega. To ne velja za človekovo modrost. Včasih pa velja to celo za verovanje. Jezus je imel velike težave z uveljav ljanjem nove religije nasproti farizejski. Abrahamovo vero je le nadgrajeval. Pot do sebe je možna po eni strani prek stalnega dokazovanja dosežkov, po drugi strani pa prek prisotnosti kot procesa. V tem sklepnem delu bomo pokazali to drugo neprimerljivo pot.

V zborniku (2010) o prihodnosti parlamentarne demokracije Slovenije avtorji kritično pišejo o prikritem sovraštvu do demokracije, o slabem zaupanju v parlament, ki še ni ustrezno medna rodno delujoč in funkcionalno posodobljen, o tem, kako je demokracija pri nas sploh možna. Seveda je pozitivno, da se je demokracija obdržala, čeprav do tega pojava še nimamo kritične distance. Škoda je, da ta demokracija še ni postala deliberativna, dogovorna, kar je očitno ob vsakem razpisu neuspešnega referenduma.

Namen omenjenih predlogov je izboljšanje in okrepitev slovenskega visokošolskega prostora, spodbuditi večjo avtonomnost, fleksibilnost, raznolikost in odprtost ter povečanje obsega financiranja in skrbi za socialno razsežnost izobraževanja v dolgoročni perspektivi. V predlo gu je predvideno povečanje deleža sredstev za visoko šolstvo s sedanjih 1,2 odstotka BDP na 2 odstotka BDP, delež sredstev za raziskave in razvoj pa bi se povečal s sedanjih 0,9 na 1,2 odstotka BDP. Največja polemika je nastala s predlogom institucionalne binarnosti, s katero bi se univerzitetni študijski programi izvajali samo na univerzah, za visokošolski strokovni študij pa bi se ustanovile t. i. politehnike. Poleg tega NPVŠ predvideva ukinitev doktorske stopnje izobraževanja za vse visokošolske zavode, razen za univerze, kar je v nasprotju s slovensko ustavo ter prav tako v nasprotju s pravom EU. Dejstvo je, da imamo v primerjavi z razvitimi državami EU majhen delež doktorjev znanosti na število prebivalcev, prav tako imamo tudi bistveno manj zaposlenih doktorjev znanosti v gospodarstvu kot v drugih državah EU. Takšna ukinitev bi lahko vplivala na še večje zmanjšanje tega deleža (Vratnik, 2011).

Problematična je tudi resolucija RISS, saj MVZT namerava z ministrstvom za gospodarstvo, znanost in raziskovanje spremeniti v "podporni dejavnosti za gospodarstvo, javne vire za to področje pa brez konkretne razvojne strategije preusmeriti v subvencije za zasebni sektor", sporočajo iz akademskega gibanja Mi smo univerza. Znanstveniki in raziskovalci se bodo v primeru sprejetja predloga lahko ukvarjali samo z inovacijami in prenosom znanja v gospodar stvo, temeljno znanost pa bosta ministrstvi s tem ukinili (Vratnik, 2011). NPVŠ tudi ne odpravlja nekaterih anomalij visokega šolstva, kot je negotovost zaposlovanja profesorjev.

Prevladuje logika ne-celega. Abstrakcije socialne realnosti se postavijo med resnični svet in izkušnjo tega sveta. Po Sartru smo nepokopani mrtveci, biblijsko gledano tičimo v grobovih kot Lazar. Čutno odmiramo, doživljajsko otopevamo in gibalno zakrnevamo. Otroci se zato danes ne igrajo tako kot nekoč, ne gibljejo se več toliko kot prejšnje generacije (kar dokazu jejo raziskave DIF), ne komunicirajo več sodobniki, ampak z internetom. Problem je, da ne slišijo družbenih norm, ker jih starši ne pripravijo na njihovo uresničevanje.

Nekateri so mnenja, da kapitalizma ne moremo dogovorno omejevati, da bi postal okoljsko prosvetljen in pa socialen. Kapitalizem mora proizvajati vedno več in vedno ceneje. In dokler bo na svetu še zadnja ped zemlje s poceni delovno silo in okoljem, ki nikogar ne skrbi, se bo kapital selil tja. Zato ni nenavadno, da se kapitalizmu podreja pedagogika kapitala t. im. prijazne šole. Družba je zainteresirana za permisivnost potrošništva. Verjetno je, da le šola s konceptom ve, kako  uporablja moč za moralno družbo.
Ne poznam nobene študije o tem, kako se različne vrste kapitala med seboj prepletajo. To bi omogočalo razlago, kako dosegati multifunkcionalne cilje.  Krepitev socialnega kapitala je večstransko pogojena tako kot socialna klima. Vemo, da je to pogoj nacionalne uspešnosti. Očitno je, da ekonomsko manj uspešna Slovenija po koncu liberalne vladavine nima več zaupanja v ustanove in svoje politične voditelje.        
Hipertekmovalna družba, kakršna se v strategijah pogosto deklarira, izgublja pravo mero in zgodovinski spomin. Še nedavno smo ugotavljali, da nas je prehitro prilagajanje razvitim sosedom privedlo v nevroticizem z avtodestruktivnimi vzorci (Trstenjak, Musek) in da zaostajamo zaradi prehitevanja oz. iluzije preskakovanja zgodovinskih faz. Revolucionarji so pozabljali, da ne moremo biti starejši kot so naši možgani oz. v civilizaciji doseči več kot smo civilizacijsko kompetentni in delati nekaj kar ni že v našem (kolektivno in individualno nezavednem) spominu.

V narcistični socializaciji je pojem odgovornosti postal osebne in družbene odgovornosti odveč. Otroka ne vzgajamo iz osebne odgovornosti in zanjo, ampak iz ugodja za ugodje (če parafraziram dr. Vesno Godino). Sistem enostranskega prilizovanja  poteka tako, da se vsi permisivno prilizujemo otroku, trgovec kupcem, kandidat za zaposlitev delodajalcem, pacient zdravniku, strokovnjak financerjem, žena pa patriarhalnemu možu. Že od antike dalje je bil vladar občasno (pretirano) prijazen s podaniki. Prilizljivec kapitalu je v današnji neoliberalni grešni kozel. V našem gospodarskem kriminalu luknjičavi zakoni direktorjem nekaterih slovenskih podjetij omogočajo, da prilika dela tatu. Dobro plačani advokati ubranijo vsakega osumljenca, sodišča so prepočasna, inšpektorji na terenu ne opravljajo svojih nalog.

Nezavedno smo prilizljivi bolj kot se zavedamo. Običajno kritizerstvo ne demantira teze o splošni prilizljivosti prioriteti materialnih dobrin. To je prilizovanje po nasprotju. Hlapec se prilizuje gospodarju, četudi si ne prizna, da dela marsikaj zgolj zaradi priznanja. Zato pozna mo danes pretežno kapitalsko obremenjene izbire (Salecl, 2010). Govorili bi lahko tudi o dolgih lovkah hinavščine.  Žižek (2011) meni, da se kapitalizem naglo apokaliptično približuje h koncu. Njegovi jezdeci so: ekonomska kriza, ekološka kriza, socialni kolaps in genetski inženiring.

Slovenija še želi postati razvojna družba, ker se zaveda, da je povprečna. Zaradi erozije vrednot ima podobno kot druge (post)tranzicijske države težave s korupcijo, tajkunizacijo, neza upanjem v pravno državo. EU ji po eni strani nudi varnost, po drugi strani pa ji nalaga bremena novih zadolževanj.

3. Nekatere značilnosti prilizljivosti v antiki in danes

Že v antiki je znano, da prijateljstvo temelji na dobrem, prijetnem in koristnem ter na podobnosti značajev in okusov, vse to pa posnema prilizovalec, čigar izjemna spretnost je ravno oponašanje in priličenje zdaj enemu zdaj drugemu prilizovanemu. Zaradi tega je prilizovalec kot kameleon, kot polip, zdaj je tak, potem spet drugačen, ne kaže stalnosti, ampak je spremenljiv in se vedno prilagaja okusu tistega, kateremu se želi prilizniti in predstaviti kot prijatelj. V nasprotju s prijateljem prilizovalec posnema tudi napake, medtem ko nas prijatelj zaradi napak ošteje. Prilizovalec se trudi, da ne prekosi prilizovanega, ampak se vedno kaže kot slabši in manj vreden, da bi tako bolj ugajal svoji 'žrtvi'. Smoter prilizovalca je ugajati, ne pa tudi biti koristen, kar je pomembna komponenta prijateljstva.

Naši starši so izhajali iz stališča, da hvala ni vzgojna ali moralna, saj hvaljenega pokvari. Hvala sama na sebi ni slaba, če je upravičena in zaslužena. Pomembno stališče za razumevanje ministrove izjave je, da prilizovalec hvali samo pomembneže in vplivneže, ne hvali pa dejanj nekoga nepomembnega oz. tistega, od kogar ne more pričakovati koristi. Prilizovalec ne uporablja neustrašnega govora (parrhsiva). Govori  zgolj o malenkostnih in nepomembnih napakah. Če prilizljivec nekomu odpoveduje naklonjenost, to ne pomeni, da je spremenil svojo držo. Če naj ves narod stremi k čim boljšim učnim rezultatom, to ne pomeni, da je prenehal biti hlapčevski denimo do tehnologije in birokracije in ostane povprečen v čem drugem.

Po Plutarhu prilizovalec celo grajo pogosto spreobrne v posredno hvalnico: t.j. namesto da bi grajal, prikrito hvali. Prijatelj nagovarja razumni del duše, prilizovalec pa nerazumnega, čustvenega. Prilizovalec nam ponuja usluge in podporo tudi pri moralno spornih podvigih, medtem ko se pomoči pri vrlih dejanjih izogiba in nas od takšnih dejanj odvrača. Poskuša pa nas tudi odvrniti od pravih prijateljev, saj nam ti razodevajo resnico o nas samih, tudi če je ta neprijetna. V začetku drugega dela razprave se vrne k izhodiščni tezi o nevarnosti samoljubja in samozadostnosti. Kot vidimo je prilizovanje moralni problem hinavščine in izkrivljenih pohval. Hvaležnost je lepa čednost, hvalisavost pa ni. Za kvalitetno javno mnenje in za kvalitetno delovanje svoje vesti se je treba potruditi (Žalec, 2010).

Ljudje redkokdaj poznamo vrednote, po katerih se odločamo. Vendar je njihovemu prerazpo rejanju namenjena posebna tehnika NLP. V mandatu te vlade prevladuje stališče, da je vse narobe. Intelektualci kar tekmujejo med seboj v izjavljanju posplošenih ocen: kriv je globalni kontekst, krive so zahodne demokratične ustanove, ki jih je prevzela Slovenija ob osamo svojitvi  (antropologinja Godina), politična dejavnost kot taka (Žalec o nizki politični kulturi, 2010)(Deutschev termin Politikverdrossenheit), kriva je naša družba, ki vsak referendum zavrača, ker razpada in nesposobnimi sindikati brez vizije (U. Vehovar), preslaba industrija in tehnologija (Mako Kos), psevdokonkretnost (marksist Kosik), psevdoliberalizem s 3 k – klientelizem, korupcija in kriminal (ekonomist Brščič) in razkroj kapitalizma (Žižek).

Posploševanja so v NLP ena od vrst filtrov. Drugi dve sta še popačenje in izbris. V logiki je posploševanje problem indukcije. Sicer pa so verižne ekvivalence deplasirane. Sami moramo spoznati, kdaj je Miltonov jezik umesten. Verjetno je, da je primeren za odpiranje vizij, ne pa za  analitično spoznanje. Prav tako ne bi smeli vse staviti na karto slepote učinkovitosti. Prav v tej točka je prišlo do spora med raziskovalci in izjavami ministra v omenjenem intervjuju. Videti je, da je za negovanje zdrave skupnosti še najboljša zmernost tako kot za zdravje posameznika.

Previsoka pričakovanja in visoke norme za povprečne niso primerna, ker jih še bolj pasivi zirajo. Čeprav se danes povprečje kot normalno stanje družbe črta tako kot egalitarizem in mediokritete, pa večina vendarle ne zmore več kljub temu, da želi dobro živeti. Kitajske oblasti znajo optimalizirati nacionalne potenciale, ker vedo, kaj hočejo. Pri nas je umetnost vladanja še stvar učenja tako kot umetnost obvladanja sebe.  V tem je tudi nesporazum tudi pri uvajanju nove pokojninske reforme. Le manjšina se ne bi nikoli upokojila. Posploševanja so zaradi redukcijske metode poenostavljanja kompleksnosti neizogibna, vendar pa se jih je treba kolikor se da izogibati, ker vodijo do nepotrebnih predsodkov in iluzij.      
Ta anomija spominja na  Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. V tej drami  zastavlja Cankar (1907, 1997) že pred prvo svetovno vojno odpira revolucionarne dileme, ki so aktualne tudi za naš čas. Hamletovsko vprašanje 'biti ali ne-biti' preformulira v prevrat ali razvrat. Obenem reflektira položaj umetnika, ki bi želel biti nad ali pred družbo, a je njen umetnik in je zato tudi sam deležen kritik. »Umetnost je zakrpana suknja nečistosti in drugih nadlog«. Tako pravi župan šentflorjanski, ko se prikrade pohujšanje v njegovo dolino, polno rodoljubnih in drugih čednosti.
Samokritično bi lahko tudi umetniki šteli svoja umetniška dela za pohujšanje, a bolj pomemb no je, da razkrivajo nemoralo v družbi. Pohujšljivi prišleki ogrozijo hinavsko in sprijeno šentflorjansko družbo. Zaradi njihovih groženj o razkritju zatajenega dogodka iz preteklosti, ki simbolizira šentflorjanskega duha, se prebivalci doline tujcu pokorijo, a ne tudi spokorijo in soočijo s svojo pravo naravo.
Dvojnost človeške narave je nit, ki prepleta like in dogodke te žalostne komedije človeškega tkiva. "Vrli" Šentflorjanci s svojo ne le dvojno, ampak multimoralo so že pregovorno znani po svojih  "čednostih", ki jih je naporno razgaljevati in težko spreminjati. Novi oblastnik ima sicer še sloves bivšega umetnika, ki pa se tako zaradi preživetja kot tudi prizadetosti ukvarja z bolj pritlehnimi dejavnostmi. Njegova muza, lepotica brez primere, niha med ljubeznijo in pridobitništvom, med razodevanjem naravnosti in zavajanjem v spolnost, med naivnostjo puh loglavke in premišljenostjo sive eminence. Svojo naravo hoče menjati celo zlodej, saj mu je v dolini, ki je že zdavnaj pohujšana, pohujševanje zaradi tega nepričakovano težko opravilo.
Sebičnost, ranljivost in sprejemljivost človeške narave je osnova za vsesplošno zapeljevanje oz. zadovoljevanje, ki pa uspeva bolj na osebni, celo telesni ravni kot pa na množičnem pohuj ševanju (že v kali zatrt naklep) ali etičnem prerojevanju z naivnim pričakovanjem. Prevrat in preporod sta onemogočena, naravnost in iskrenost pa se izgubita. Nerazrešljiva vprašanja so, kdo so torej pravi pohujšanci in kdo pohujševalci in kdo bo obril brivca, ali bodo zmanipulira ni zmanipulirali manipulatorje tako kot ekspropriiranci eksploatirajo eksploatatorje? Ali je boj za čisto dolino šentflorjansko manihejsko neodločen? Zmagovalcem je v tej dolini usoda intenzivno nenaklonjena, poraženci pa bodo: nekateri razočarani zbežali, drugi zaudarjajoče obviseli na svojih trohnečih trofejah, tretji pa si mogoče le pustili spustiti novega vetra v svoja scefrana jadra. Kdo je zdaj hlapec, kdo smrdljiva drhal? Premislimo in odgovorimo najprej sami sebi. Zgodovina je po drugi svetovni vojni pokazala oba obraza. Tudi pri Girardu kaže enkrat bolje zlodeju, drugič pa njegovim preganjalcem.
Hinavščina je nekakšna zgodovinska konstanta dvoličnost homo duplexa. Deklarira se za eno moralo, zastopa pa drugo ali celo nemoralo. Poznana je iz antike. Značilna zanjo je zvijačnost uma (gr. metis, pri Heglu List der Vernunft). Praktično tudi danes ne vemo, kdaj se nam odnosi spreobračajo v svoje nasprotje. Kralj Ojdip je moder vladar, ki nespametno spi s svojo materjo. 

Tudi korupcija je zgodovinska konstanta. Tisti, ki preprečujejo korupcijo, so enotnega mnenja, da Slovenija velja za dokaj nekorumpira no državo, čeprav zanemarljivo število kazenskih ovadb s tega področja še zdaleč ne kaže realnega stanja. Ne vemo, v kolikšnem obsegu se je korupcija (izhaja iz lat. besede cum-rumpare skupaj - lomiti, razbijati) pri nas razrasla. To pomeni, da več oseb krši pogodbena pravila. Korupcijo omogočajo tudi luknjičavi zakoni. 

Poleg podatkov v policijskih zapisnikih je treba izvesti še vrsto drugih raziskav za ugotovitev dejanskega stanja. Čedalje bolj nam je jasno, da to pogosto ni dokazano samo po pravni poti. Še pomembneje je, ali dokazljivost podpirajo ali zavračajo naša prepričanja. Razlika med uradno ugotovljeno korupcijo in njenim zaznava njem na strani državljanov je namreč izredno velika. Ni je tako malo kot jo prikazujejo uradne statistike niti ne tako veliko kot nanjo kažejo javnomnenjske raziskave.  Nismo več prepričani, da smo med najboljšimi tranzicijskimi državami in dosti boljši od nekaterih članic EU, na primer Italije in Grčije. V Italiji se prepleta z mafijo. Korupcija se prepleta z vsemi kriminalnimi dejavnostmi. V nemoralnem smislu pomeni sprijenost, nepoštenost ter prevlado lakomnosti nad poštenostjo.

4. Prijaznost kot kriterij razlikovanja med dobro in slabo vzgojo

Ker je vsaka vzgoja tudi vzgoja za vrednostni in moralni sistem. Treba se je vprašati, za katere vrednote gre. Nobena vrednota ni sama po sebi pozitivna. Tudi ni vseeno ali jo zastopamo vestno in značajno, ali pa samo deklarativno. Pristna prijaznost izhaja iz osebne usklajenosti. Prej ko ne splošno prilizljivost pogojuje (samo)všečnost, zgolj pričakovani rezultati, lojalno molčanje, podaniško klečeplazenje za pospešeno gospodarsko rastjo in spregledovanje napak gospostva. Je pa alternativa. Obstaja razločna meja med neiskreno, prilizljivo in hinavsko prijaznostjo na eni strani in iskreno prijaznostjo na drugi strani. Iskrena prijaznost ni kompenzatorična komunikacijska dejavnost za popuščanje, izogibanje, obotavljanje in prelaga nje odgovornosti na prihodnje rodove. Budizem pozna ljubečo prijaznost metta sutta.  Kot pozitivna pozornost do drugega je združljiva z vrednotami kot je pokazal psihosintetik Ferrucci (2007) v knjigi Moč prijaznosti.

Te vrednote so  iskrenost (sirenity), človeška toplina, odpuščanje, medsebojni stik, občutek pripadnosti, zaupanja, pozornosti, empatije, skromnosti, potrpežljivosti, velikodušnosti, spoštovanja, prilagodljivosti, spomina, zvestobe, hvaležnosti, služenja in radosti. Prijaznost (kindness) je nenasilni način komuniciranja, ki je nekakšen začetek in konec dialoga, ki pa ni nujno prijazen v vseh svojih segmentih. Škoda je, da se celo posamezni intelektualci ne potrudijo dovolj za svoj osebni razvoj.

Kvaziprijazna šola je morda že za nami, toda šola prijaznosti v smislu komunikacijske etike je še pred nami, če bomo želeli razvijati demokracijo in (p)ostati  intelektualci, ne pa zgolj robati butalci. Ne zavedamo se dovolj, da je vsaka etika komunikacijska dejavnost ker se dogaja v odnosih, ker je le tako komunikacija tudi etična.

V praksi se pogosto dogaja, da se igramo prijaznosti, ne da vedeli, da naše početje nadzoruje zavist ali jeza. V nas tiči nehvaležnost, igrate pa se igro skromnosti, dobrotljivosti ali dobro srčnosti in obenem pa pričakujemo, da bi bili drugi uslužni in nas ubogali. Ta primer je naj bolj pogost v družinskih razmerah, kjer starši pričakujejo in zahtevajo uslužnost ali pokorš čino od otrok. Ne vemo, da od otrok pričakujemo uslužnost, mi pa zastopamo kronično neza dovoljstvo, pohlep in nehvaležnost. Otrok uboga zaradi hvaležnosti staršem. Odrasli bi morali najprej sami odkriti pristno, iskreno, ali celo globoko hvaležnost v sebi, preden bomo na pošten način lahko dobili pristno uslužnost in uboganje otrok.  Komercialna prijaznost šol do  učencev, ki se bodo vpisali, je igrana. Takšna prijaznost je izkoriščano emocionalno delo, ki je sistemsko pogojeno. Prodajalka se kupcu tudi prisilno nasmehne.

Vodopivec Kolar (2010) pokaže narcisoidne lastnosti naših učencev, ki so rezultat permisivne, vsedopuščajoče vzgoje. Današnja starševska vzgoja je nedosledna. Največ, kar b starši lahko podarili otrokom je čas pozornosti. Tega pa nimajo.  Še danes nam ne uspe racionalnega jedra restrikcij. Niso že vse prepovedi slabe in vsa dovoljenja dobra. Te skrajnosti pogojuje profanizirana sveta trojica v vlogi očeta kapitala, sina prestižnega položaja in materialističnega duha.

Zakaj smo slabi vzgojitelji lahko ugotovimo tudi pri Girardu. Vodi nas mimetična želja, dokler ne premagamo zla v sebi (Girard, 2006). In mednarodna tekmovanja v znanju spodbujajo takšno željo, ki po rezultatih izpostavlja dežurne krivce. Vendar pa odpoved prilizovanju še ni eo ipso povratek k poštenosti (fairness).

Za vzdrževanje določene moralne drže – odličnosti ni dovolj le osebna identiteta, pozitivna samopodoba, ampak je potrebna tudi samodisciplina s samokontrolo. Te pa ne razvijamo vsi v enaki meri in na enak način. Skoraj smo pozabili, da sta bila nemška vzvoda vzgoje red in disciplina. Za Kanta (Kant, 1991) je disciplina (lat. disciplus – učenec) temelj vzgoje in izobraževanja podobno kot za antiko askeza. Vzgojo otroka sestavljajo naslednje tri faze: vzreja, disciplina pri poučevanju in moralni trening. Naloga discipline je zatreti divjost , razbrzdanost, pozitivna stran pa je poučevanje. V razsvetljenstvu je pogoj človekove svobode prisila in dril, pogoj svobodne rabe razuma pa je privatna pokorščina. Disciplina zato ni samo sredstvo prisile, ampak tudi sredstvo duhovne rasti. Samodisciplina je rezultat ponotranjenja znotraj socializiranja. Ker pa je to sad dolgotrajnega procesa, živimo pa površno pragmatično, nam je tuje misliti, da je doslednost prav tako potrebna, čeprav so že stari modreci opozarjali na pomen ponavljanja vaje.

Kot je znano Glasserjeva šola sloni na umetnosti samokontrole in na restituciji v smislu dogovora tistega, ki je napravil škodo ali prekršek za povračilo oškodovancu. Kantova teorija vzgoje izhaja še iz pruskega obdobja nezaupanja otroku. Juulov koncept odgovornosti pa sloni na zaupanju. Vendar pa imajo starši zaradi nelinearnega razvoja več izbir med vzgojnimi modeli in s tem večjo odgovornost za morebitno dejstvo, da so izbrali tistega, ki ga ne podpira šola in družba. Antropološko gledano je človek ves čas odgovoren za skladen razvoj s samim seboj in z drugimi. Tudi sogovornike in sodelavce izbira. Waldorfskemu vrtcu sledi waldorfska osnovna šola in waldorfska gimnazija in nato celostni poklic. Zaradi možnih deviacij je ambivalentnost učinkov neodpravljiva.

Sodobna psihologija je v raziskovanju človekove psihe odkrila tako imenovane obrambne mehanizme in s tem, na nek način opravičila marsikatero človekovo laž in lenobo, da bi duhovno napredoval. Ti obrambni mehanizmi so naslednji:
Sprva se zdi, da ne lažemo. Vprašanje pa je, ali ni to tudi naša slabost.
- ko se nam kaj ne da narediti, rečemo, da nismo mogli, smo spremenili nočem v ne morem, kar je laž
- ko bi nekaj morali narediti, se naredimo, da tega nismo vedeli. Drug primer: - v nekaterih situacijah se delam, da sem za nekatere stvari zainteresiran, pa mi do tega sploh ni – sprenevedanje. – sprenevedanje.- ko bi se morali izpostaviti, se raje skrijemo – samozatajevanje,
- ko imamo priložnost, da na lažji način kaj dobimo, to izkoristimo – goljufija in izkoriščanje.

Za nas nesprejemljive vzgibe, čutenja, misli skušamo prikriti z nasprotnimi zavestnimi vzgi bi. Ker se bojimo biti to kar smo, se prilagajamo večini in skušamo ugajati. Sprevračanje je v tem: da čeprav mi ni do kajenja, v družbi pa pravim: »Tudi jaz rad kadim.«

Mistik Chinmoj pravi, da je meditacija lok, osredotočanje puščica in kontemplacija je cilj. Stalno usmerjanje pozornosti na en predmet zavesti je prva značilnost kontemplativnega življenja  (lat. contemplatio - opazovati, globoko premišljevanje). Kontemplacija je opazova nje predmeta z notranje perspektive. Kontemplacija je izvir in poslednji dela/dejavnosti, medtem ko je aktivno življenje poskus obvladovanja zunanje narave. Vendar je cilj tudi določena akcija, ker človek ni le akcijsko bitje. Vendar pa bo postajal čedalje bolj kontemplativen  (lat. homo contemplativus), če bo hotel biti izpolnjen in vsaj relativno neodvisen od kritike in laskanja drugih.

Večina ljudi je odvisnih, ker vedo kaj je boljše, a delajo slabše. Zato tistim, ki preizkušajo laskanje, ta bližnjica čedalje bolj ugaja. Če imajo naši učenci premalo koncentracije, to pomeni, da premalo meditirajo, se preveč raztresajo po različnih informacijah. Vendar pa raziskave ne kažejo, da bi imeli prav slovenski učenci težave s koncentracijo.

Učitelj pa ne ve, kako naj vrednote v šoli udejanja . Duckworthova (2011) izpostavlja 22 vrednot, ki se jih otrok lahko nauči z meditacijami, ki so uvod v globlje učenje in mišljenje. Te vrednote so zlasti sreča, ljubezen, enotnost, skrbnost in poštenost. Vrednote se vzgajajo v pogovorih – dialogu, s samorefleksijo o zastavljenih vprašanjih, soočanji z biografskimi in avtobiografskimi primeri.

Duckworthova je kot ravnateljica neke šole v VB je spremenila vzgojo za vrednote v koncept šole. Njen primer kaže na to, kako pomembno je, da odrasli že živimo vrednote, ki jih dajemo za zgled otrokom in učencem. L. 1999 je nacionalni kurikul v VB predpisoval prav te vrednote, ki jih je sama že prevzela iz svojega detinskega družinskega okolja. Te vrednote so bile »zavezanost resnici, pravičnosti, poštenosti, zaupanja in občutka dolžnosti. Pri nas predlog nove Bela knjiga (2011) določa bolj okvire vrednot kot vrednote same. Gre za družbo znanja, vseživljenjsko učenja, informacijsko tehnologijo, človekove pravice, ustanovno demokratično ureditev. Seveda nekatere vrednote tudi eksplicira kot so avtonomija, pravič nost, skladni razvoj osebnosti. Za druge izraža domnevo, da so vrednote stvar družbenega dogovora. Ostaja odprto vprašanje, od kod se skupne vrednote generirajo. Duckworthova prav tako ve, da ni opredelila vseh vrednot. Pri njej ni zaslediti iskrenosti, priznava pa pozornost v smislu skrbi za drugega. Preprostost in skromnost se bosta prej ko ne vrnile tudi k nam. Meni, da naj bi vsaka kulturna sredina vzgajala še svoje vrednote. Sama podaja le vzorec svoje dobre prakse.

Ljudje se radi prilizujemo številnim bližnjicam. Od tod izhaja tudi slepa vera v industrijsko prehrano in odrešilno tehnologijo. Takšen je tudi high tech voziček za prevažanje otrok. Otroci so že od začetka vzgajani za nadomestke - surogate. Represivna vzgoja je žal poznana le po negativnih straneh. Duckworth (2011), ki je bila sama deležna kričanja kot dnevnega rituala razredničarke, odsvetuje kričanje doma in v šoli. Vzgojitelji pogosto ne vedo, kako so lahko zgled. Pri zgledih se avtorica opira na pozitivno psihologijo in politiko discipline (2011, 228-131). Gre tudi za suportivno pedagogiko pomoči za samopomoč (nem. Hilfe zur Selbsthilfe). Učencem damo priložnost da se iz napak kaj naučijo in jim pri tem pomagamo. Najprej moramo biti sami urejeni, da to lahko pričakujemo od otrok.

Plesničar (2011) skuša v dialogu pokazati modrost vzgoje. Vsak vzgojitelj bi se moral vpraša ti, kako vpliva na otrokove vrednote, kdaj vzgojne metode ne učinkujejo, zakaj otrok spreme ni vedenje, kakšna je vloga discipline v vzgoji, kdaj otroka razvaja in kako njegova  pričakova nja vplivajo na otroka.  Najprej bi morali prebrati svoje želje, potem pa tudi njihovih odzivov. Igrati bi morali vlogo ljubeče avtoritete zlasti tedaj, dokler je otrok odvisen od njih. Čim prej naj jim dovolijo, da se učijo na osnovi lastnih izkušenj, si oblikuje samopodobo, samokontro lo in izbirajo odločitve v določenih situacijah. Otroci se od staršev nenehno učijo tistega, kar živijo. Ko odrastejo in živijo tisto, kar so se naučili. Novost reformske pedagogike je, da so otroci učitelji staršev. To zastopa  pedagogika življenja in doživljanja. Zato vzgoja poteka v interaktivni komunikaciji. Starši naj najprej sebe spoznajo in naj si ne nasprotujejo. Inkongru entnost je huda vzgojna ovira, če odrasli nimamo usklajenih vrednot, ker s tem ustvarjamo zmedo.

Plesničar (2011) izpostavlja kot metodo vzgoje opazovanje otroka in sebe. Na ta način izve mo, kaj vpliva na nas in nanj. Vzgoja terja potrpežljivost, družba pa terja predvidljivost oz. preglednost (transparentnost). Paradoks pa je, da je zaradi nepotrpežljivosti čedalje več regis triranega nasilja v družini, zaradi več znanja je pa še več nepreglednosti in črnih labodov. S pozornostjo se Plesničar nehote navezuje na budistična pota pozornosti in pedagoško neneh no ponavljano intencionalno vzgojo z (dis)funkcionalnimi učinki. Vzgojitelji niso panopti kum, ki ne bi selektivno opazovali. Ve, da (samoomejujoča) prepričanja določajo pričakova nja in ravnanja. Iz NLP pa vemo, da je treba negativna in samoomejujoča prepričanja prese gati s pozitivnimi. Težnja po individualni samouresničitvi (Maslow) je neuresničljiva brez težnje po sodelovanju.  Paradoks Plesničarjevega kompasa je, da kaže le v smer kontempla tivnega človeka, ki je to, kar je, ne pa tudi v smer človeka, ki kot nedokončan projekt sledi še neuresničenim ciljem. Človeka, ki je to, kar je, najdemo v svetovnih religijah, ne najdemo ga pa več v šoli znanja. Videti je, da Plesničar zastopa holistično paradigmo, ki je pa, žal, v javni šoli ni.

Danes se priporoča nenadomestljivo materinstvo kot ustrezno socialno zasnovo za otroke. Treba pa je reševati generacije upornikov po vojni, skvoterjev od predvčerajšnjim in on line od včeraj, ki je niso bile deležne. Prve izdaja zaradi resnice telesa že upor proti bolečinam, naslednje pa nezdrav način življenja, vse pa pomanjkanje raznih inteligentnosti in pismenosti, ki se jih nismo učili.

Vrednote so sestavni del (šolske, razredne, družinske, lokalne) kulture. Vzgoja za vrednote  je dolgoročno pomembnejša kot množica visoko izobraženih ljudi, odtujenih od družbe. Verjetno je v  družbi še precej antiintelektualizma in nizke intelektualne ravni prav zato, ker intelektualci odpovedujejo na področju vrednot. Kjer ni socialne integracije, jo tudi ni v mišljenju oz. je samo anticipatorična. Velja tudi obratno. Ker se sintetičnega  mišljenja premalo goji, učenci nimajo sposobnosti povezav.

Avtentično vodenje pomeni očiščenje praznih obljub, olepševanja in uvaja častno delovanje.  Politični vodja, vodja podjetja ali učitelj/vzgojitelj kot vodja ima nalogo, da služi sodelavcem z zgledom, saj so mu izkazali zaupanje in ga pooblastili za etično vodenje. Njegova odgovor nost je, da svoje delo opravlja dobro in omogoča razvoj vseh okoli sebe. Od kakovosti vode nja, ki izhaja iz moralnega prizadevanja, na katerega se opirajo vsi sodelavci, pa je odvisna vzdržljivost organizacije. Avtentični vodje so tisti, ki spoznajo sebe.

Bistvo avtentičnosti je samopoznavanje, sprejemanje in ohranjanje našega pravega jaza. Avtentičnost je tudi element kontinuuma, kar pomeni, da bolj ko ohranjamo svoje resnične vrednote, čustva, lastno identiteto, bolj avtentični smo. Torej ne moremo za nekoga dejati, da ni avtentičen, ampak lahko govorimo le o stopnji avtentičnosti. Mnogi avtentičnost zamenju- jejo s pristnostjo in iskrenostjo, ker jima je blizu. Pristnost je tudi skladnost med priznanimi in dejanskimi občutki, avtentičen pa je tisti, ki deluje v skladu z resničnim jazom, izraža sebe na načine, ki so skladni z notranjimi mislimi in občutki in zato izraža lastno identiteto.  Avten tično vodenje je takšno demokratično vodenje, ki sproža v državljanu, sodelavcih v podjetju ali v učencih pozitivne spremembe. Pristnost je za Taylorja v odnosu do drugega kot želja po višji ravni lastnega bivanja. Zato se ne manifestira samo v samoizražanju, ampak tudi v upoštevanju ozadij.

Posamezniki brez morale so psihološki temelji kapitalistične družbe. Ker je bilo kaznovanje podaljšanega infantilizma v prejšnjem stoletju odpravljeno, v šolo prihajajo egocentrični otroci brez morale, ki ne ločijo med »da« in »ne«. (In hočejo biti vedno hvaljeni, ob vsaki neumnosti, jo je dopolnila neka ravnateljica.) Učitelji s temi otroki, ki ves čas zahte vajo pozornost zase in ne razumejo, kaj sta empatija in vzajemnost, ne znajo ravnati. »Vzgoja otroka poškoduje, toda takšne rane nam kasneje pomagajo živeti tudi takrat, ko nam ni ugod no,« je poudarila Godina in učiteljem svetovala, naj se več ukvarjajo z otroki, ki ne silijo v ospredje. S. Hribar je publiko spomnila na večne postulate človečnosti in morale: 1. na svetost življenja, 2. posvečenost mrtvih, 3. dostojanstvo človeka in 4. zlato pravilo. Na teh postulatih bi morala sloneti vzgoja, da ne bi bila pedagogika kapitala, ampak človeške etike. Pomen učiteljskega samospoštovanja in varovanja svojega dostojanstva pred neupravičenimi pritiski okolja .
Godina (2011) je opozorila na praktične posledice tega, da v šole prihajajo otroci, ki ravnajo, kot jim ustreza, in ne, kot je prav. Ne poznajo meja in razlike med da in ne. Kljub temu je prepričana, da šola še lahko moralno deluje, saj vsak učitelj v razredu postavlja svoje norme. To je prostor, ki bi ga moral znati izkoristiti. Prav tako je s prenašanjem znanja. Po prepričanju Spomenke Hribar morajo imeti učitelji toliko samospoštovanja, da jim ga ne bodo mogli zmanjševati niti otroci, niti starši, niti politiki.
 Cerar se je zavzemal za iskanje prave mere v šolah in poučevanju etike za otroke. »Tega izziva se učitelji ne smejo ustrašiti, čeprav niso idealne osebnosti. Da bi dvignili našo tonečo ladjo, potrebujemo splošen dvig družbene zavesti, česar ne moremo doseči z zakoni in deklaracijami, temveč mora vsakdo sam pri sebi nekaj spremeniti,« je pojasnil. Učitelji naj bi jasno povedali, v katerih stvareh se morajo starši podrediti šoli, v katerih šola staršem in pri čem je nujen dogovor. Vendar pa bi moral učitelj nastopati kot samoreflektiran intelektualec, sicer ne more izhajati iz lastnih dobrih in slabih primerov.4.1. Mit o prijazni šoli izsiljevanja
Kar ni družbeno in osebno dobro, tega naj tudi šola ne podpira. Bela knjiga sicer ostaja »polizdelek« (Mlakar, 2011), ker je po eni strani človek v postmoderni nedokončan projekt in ker po drugi strani ni mogoče zadovoljiti v šoli vseh potreb edukaciji niti doseči o njej popolnega konsenza kljub nasprotujočim potrebam. Vedno znova se sprašujemo, česa šola ne bo uresničevala, da bi uresničevala nekaj bolj pomembnega.  Seveda pa je temeljitejši premislek o njej potreben že zato, ker gre za nacionalni edukacijski projekt. Šola naj bi uresničevala to, kar je skupno in posebno, ne pa tega, kar je instumentalizirano, partikulizirano in deviantno. Ker se v zadnjem času poudarja kot edino dobro integrativnost, se pozablja na selektivnost v smislu razlikovanja med dobrim in slabim – zlim. Socialna vključevalnost ne bi smela pomeniti sprejemanja vseh ne-vrednot.

Učitelji  in vzgojitelji pogosto niso kos učencem, ki se ne pustijo več upogibati socializacijskim dejavnikom in ne upoštevajo pravil, meja. Igra ni več nedolžna otroška igra, marveč postaja vse bolj kopija videnega na televizijskih ali računalniških zaslonih, pred katerimi otroci preživijo povprečno več kot štiri ure dnevno. Divji, vulgarni kapitalizem je postal pedagoški svetovalec. Tradicionalnemu strahu pred slabimi ocenami se pridružuje še strah, ki izhaja iz kvaziprijazne šole pred predobrimi ocenami, ki imajo dolgoročno slabe učinke. Učitelj(ica) navsezadnje ne bo vedel(a), kako naj učence ocenjuje.

Empirični družboslovni raziskovalec  postaja stroj za sprotno predelavo statističnih podatkov v ministrstvu všečne informacije in interpretacije. Ministrstvo je tudi naročnik in plačnik. V tem duševno inženirskem duhu (Westerman, 2001), ki danes ne zadeva več stalinizem, ampak tehnologijo,  pedagogika ni več posebna znanost (kar je trdil že pokojni Ivan Kosovel), ampak je samo od ene politične opcije do druge posebna prevladujoča retorika v vzdušju zoonpoliti konske evforije. Ta pa je poveza na z iskanjem in obsojanjem grešnega kozla. Takšna retorika ne rabi raziskav več dejavnikov rastoče kompleksnosti fenomena šole, ki jih najbrž ne moremo proučevati akademsko nevtralno (lat. sine ira et studio).

Gre za povsem pragmatično vprašanje, kako napraviti (know how) naše učence najbolj uspešne. Spričo večjega števila infantilnih dejavni kov, ki odločajo o podobi šole in učiteljev/učiteljic, bi se morali vprašati tudi po (ne)namerni deprofesionalizaciji učiteljskega poklica z birokratizacijo administra tivnih poročil in poplitvenimi mnenji javnosti. Nova spoznanja kar naprej postavljajo na glavo obstoječo prakso. Ni enoznačnega odgovora na vprašanje, ali je profesionalizacija Sizifovo delo. Ker je vsaka situacija nekaj posebnega in jo mora učitelj raziskovati, se postavlja na Sokratovo izhodišče »vem, da nič ne vem«.

Obstajajo posamezne prijazne šole, vendar pa slovenska javna šola ni v celoti že prijazna. To je bila šola pragmatične razbremenjenosti od napora za pridobivanje znanje in neustreznega olajševanja in popuščanja. Učenci so bili predrzni in nesramni v smislu nespoštovanja šolskih pravil in kriterijev dobrega učenja. To ni bila niti šola kvalitetnega znanja niti šola vzgoje kot v socializmu. Takšna šola ni bila šola treninga čustvene inteligentnosti, ampak je še torišče izsiljevanja, merjenja moči med različnimi vplivi. Manjka ji poštena strokovna ocena. Tudi L. Pregelj Plut (2011) piše, da je prijaznost v upoštevanju učenčevega razvoja in opolnomočenju za trdo delo in premagovanje težav v zahtevni šoli. O tem je veliko literature na zahodu. Pri nas pa se ni začela niti prava strokovna razprava.    
Čustveno izsiljevanje se prenaša iz družine, kjer je registriranega nasilja čedalje več, na šolo. Tu je nezadostno, ker je čustveno neinteligentno. Čustveno izsiljevanje je ena izmed pogostih oblik čustvene zlorabe, ki se izraža kot psihična premoč ene osebe nad drugo. Pogosto ga je srečati v partnerskih razmerjih, neredko pa tudi v drugih odnosih (med otroki in roditelji; med sodelavci, med zaposlenimi in nadrejenimi itn.). Razumeti, kako deluje čustveno izsiljevanje ter nato skušati čustvene izsiljevalce spreobrniti v ljudi, kakršne smo poznali nekoč, je dolgo trajen proces, ki zahteva veliko potrpežljivosti in vztrajnosti. Ko se stanje stabilizira, je treba paziti, da ne pride do recidive. Čustveni izsiljevalci so tisti bližnji, ki komunicirajo nasilno, ker manipulirajo, patologizirajo (npr. pa saj to ni normalno), stigmatizirajo (to je noro), dajejo negativne primerjave, postavljajo pogoje itd.  Če trmastega otroka napačno vzgajamo, postane izsiljevalec tudi v šoli.

Kvaziprijazna šola tudi ni bila šola kompetenčnega znanja. Šolarji so v imenu visoke pozitiv ne samopodobe (selfimage) samo gojili občutek, kaj vse zmorejo. Le redkokdaj pa so bili v flowu, na višku svojih moči. Zato je manjkalo učenje z veseljem in z reševanjem problemov, kar zanima dr. Adamiča kot didaktika. Na to se nanašajo tudi Musek-Lešnikove kritike osnutka nove Bele knjige (2011).

5. Naprej k nevrošoli možganom prijaznega učenja

Množična, sedeča šola homo sedentus-a s kredo in tablo še ni stvar preteklosti v nerazvitih državah. Pri nas se šole naglo elektronsko mobilizirajo, vendar pa so učenci še vedno sedeči in možgansko imobilizirani. Med sedenjem so možgani slabše organizirani, ker vanje doteka  manj krvi. Sprednji del možganov ni tako aktiven. Leno mišljenje (Kantov ignava ratio) je legitimno pridobljena pravica dijakov brez vzravnane hrbtenice, vendar pa z napovedanim spraševanjem. Najbolje za učitelja/ učiteljico je, da dijakom, ki sicer nimajo priznanega sta tusa individuov s posebnimi potreba mi, šteje za prav takšne individue in jim učne vsebine, ki so primerne tudi za maturo, preprosto narekuje za zapisovanje v zvezek.   Blochov človek s pokončni  hojo je utopični Noch nicht Seiendes.

Intervjuvanec Burns (Ivelja 2011) meni, da je najstnike je pogosto tako težko navdušiti za kaj, še težje pa je ohranjati  njihovo pozornost, ker jih učne vsebine prehitro dolgočasijo. Ko skupino najstnikov skupaj spravimo v razred, je to zanje 'neverjetna priložnost komuniciranja. Ker so vsi enako stari, se pri tej starosti najraje učijo drug od drugega. To uje značilno za t. im. vrstniško kulturo, ki se še krepi.

Predmetno orientirana šola pa v bistvu nadaljuje idejo zaprtega razreda in vase zaprtih teorij in idej. Povabilo k dialogu običajno ne zadostuje.  Vprašanje je, kako jih pripraviti k soočanju teorij v dejanskem svetu. Mislim, da bomo v prihodnosti imeli neko kombinacijo obojega: učilnice in resničnega sveta oziroma konkretnega dela v zunajšolskih projektih. To je tudi ena od ključnih idej IBO – dveletnega Programa mednarodne mature, ki ga  pri nas izvajajo  ljubljanska bežigrajska, kranjska  in mariborska Druga gimnazija.

Učitelji lahko bolj uspešno poučujejo, če poznajo zakonitosti razvoja spoznavnih sposobnosti otrok, njihovih »možganov, telesa, duha  in srca«. Kako to početi, učiteljem praktično predstavlja v delavnicah po vsem svetu.
   
Nevrologi so v zadnjih desetletjih odkrili zakonitosti, ki bi lahko koristila učiteljem pri peda goškem delu. Šola ne more tako hitro upoštevati novih spoznanj nevrolingvistike (vključno z NLP). Nekateri učitelji že komunicirajo z otroki na možganom prilagojen, prijazen način, večina pa še ne, ker veliko šolskih praks ni skladnih s spoznanji o delovanju možganov otrok, zaradi česar ti pač slabše delujejo. Temu je treba prilagoditi didaktične metode (npr. Čačino vič Vogrinčič).

Nevroznanstveniki  so z raziskavami potrdili, da telesno gibanje zelo pozitivno vpliva na delo vanje možganov. Gibanje pripravi možgane na učenje in jih v otroštvu pomaga organizirati. Ko se gibljemo, zadnji, spodnji del možganov postane zelo aktiven in živci posredujejo infor macije v višje predele možganov, ki jih uporabljamo za koncentracijo. Z gibanjem smo lahko bolj koncentrirani, koncentracijo pa ohranimo dlje časa. Gre torej za okrepitev pomena in ur športne vzgoje v osnovni in srednji šoli. Kot vemo so tudi tu nastale nepotrebne omejitve.

Proti sedeči šoli govori koordinacija rok in možganov, telesa in duha. Čim bolj so otroci pri gibanju koordinirani in več ko imajo ravnotežja, bolje možgani delujejo. Kot  vemo, leva stran možganov nadzoruje desno stran telesa, desna pa levo. Usklajeno gibanje  obeh polovic telesa  pa vodi  do usklajenega delovanja obeh možganskih polovic in s tem pozitivno  vpliva na učne sposobnosti otrok. Več gibanja potrebujejo zlasti fantovski možgani.

Učiteljem bi lahko nadalje pomagala tudi druga značilnost delovanja možganov: da dobro delujejo,  jih je treba občasno izklopiti. Naši možgani namreč kar naprej preklapljajo med obdobji koncentracije in budnosti ter obdobji počitka oziroma izklopa na vsakih 90 do 120 minut.  Pri nas so šolske ure na 45 minut, kar pomeni, da bi lahko odmore bolje uporabljali za takšno preklapljanje.

Prav najbolj nadarjeni in dojemljivi učenci so pogosto med tistimi, ki med poukom »odprla vajo« v sanjarjenje. To je dvoumno. Lahko ga razumemo kot ustvarjalno inkubacijo za procesiranje, povezovanje in predelavo sprejetih informacij ali pa kot bližnjico za druge interese. Obstajajo delavnice za učitelje, kjer jim vaditelji demonstrirajo, kako naj veščino možganom prijaznega učenja izvajajo v razredu.

Burns (2011) poudarja, da je ključno, da učitelj kombinira dejavnosti, ki zahtevajo različno stopnjo koncentracije. Npr.: obdobju spoznavanja nove učne snovi naj sledi obdobje,  med katerim učenci naučeno narišejo, tiho berejo, se pogovarjajo. Tako informacije v glavah povezujejo in utrjujejo. Nemogoče je, da bi dijaki pouku zbrano sledili 7 do 8 ur dnevno. V naših gimnazijah urnik dopušča prav takšna pričakovanja… Učitelji  povsod po svetu opažajo, da se učenci vse težje koncentrirajo pri pouku. Za to krivijo številne moteče avdio in vizualne dražljaje, ki so jim nenehno izpostavljeni novodobni otroci, od  mobitela, MP3-ja do različnih ekranov.

Ker je duh raztresenosti (patchwork) ušel iz steklenice, ga bo težko spraviti nazaj. Milijoni let evolucije je angažiralo vsa čutila – ne le  za vid,  tip, sluh, temveč tudi čut za ravnotežje, za dobro počutje, socialni čut (sočutje, empatijo) za druge in za lastna čustva. Treba jih je le primerno stimulirati.  Že dolgo časa je znano, da preveč stimulacij škoduje. Manj je več. Toda ali znajo učitelji posredovati manj informacij po formuli 7 + ali – 2? Svet, v katerem so skozi tisočletja odraščale generacije,  je bil svet narave in svet neposrednih in pretežno lokalnih medosebnih interakcij v družini in soseski. Uporabljali so vse svoje čute. Čim bolj posredna , vizualna komunikacija spodriva neposredno avditivno, tem slabši so učinki. Apatični učenci ne slišijo niti pohval niti opozoril. Pozitivna psihologija skuša nadomestiti negativno kot umetnost pozitivnega mišljenja skuša nadomestiti negativno  dialektično mišljenje.

Učitelj(ica) naj zato kljub motivu za priznanje pedagoškega dela ne bo v zadregi in zmedi glede prijaznega odnosa do učencev. Prijazno poučevanje (gentle teaching) navaja učence k povezovanju, medsebojni odvisnosti, spoštovanju in solidarnosti. Usmerjeno je k učenju vred not in spodbuja osebno rast. Prijazen učitelj nagrajuje prispevke učencev s pohvalami in spodbudnimi ocenami. Včasih pomaga poučevanje z emocionalnimi in racionalnimi nasprotji (na glasno tiho, na molčeče učence z navdušenjem). Pomeni tudi, da učitelj da učencu nalogo, ki ga veseli. Stremi k demokratičnemu vodenju, pri katerem ima vsak iniciativo.

Nova Bela knjiga (2011, str. 13) predvideva, da je »šolsko delo potrebno zasnovati tako, da bo znanje, ki ga učenci usvojijo, trajno in da ga bodo znali uporabiti v različnih situacijah. Ne smemo zanemariti še drugih razsežnosti vzgojno-izobraževalnega dela, kot so: razvijanje učnih in delovnih navad ter vztrajnosti učencev, strpnost, spoštovanje, medsebojna pomoč, solidarnost, skrb za okolje, poznavanje in spoštovanje medgeneracijskih razlik ipd.« Vendar pri tem ne smemo pozabiti na prijazne odnose.

Kombinacijo zahtevnosti in neprijaznosti namreč že poznamo. Zvišana zahtevnost znanja štiri petinskih učnih načrtov deklarativno ne pogojuje že videne zgodbe učenčevega klečanja v kotu na koruzi, kazenskega sedenja v oslovski klopi, nepremično vzravnanega sedenja na stolu ter tepeža po prstih za vsako motnjo pozornosti. Ti načrti terjajo nova usposabljanja zlasti učiteljev začetnikov, ki rabijo več navodil in vsebin v samih načrtih. Kot smo videli,  prijaznost ni mogoča brez emocionalne in socialne inteligentnosti. Prijaznost vzgojno  pogojuje obe inteligentnosti z različnimi vrednotami. Razlogi za udejanjanje iskrene prijaznosti obstajajo, vendar pa ne izhajajo iz potrošniške, tekmovalne družbe.

6. Pot k sebi in sebstvu

Prav globalne razmere nas silijo na poti k sebstvu.  Verbič (2005)  meni, da je na podlagi oza-veščenega posameznika potrebno vzpostaviti družbeno zavest, izhajajočo iz iskanja in oblikovanja skupnih vrednot človeštva. Znotraj etike globalne družbene odgovornosti pa je potrebno ustvariti pogoje ozaveščene  individualnosti in pustiti prostor vsej raznolikosti, še posebej, ker populizmi, totalitarizmi in fundamentalizmi vedno prežijo na pravo priložnost." Njegova pobuda je, da spodbuja človeka kot subjekta in ne več kot objekta predzgodovine. Z Gravesom je treba ugotoviti nov zavoj spirale. Poznamo slabosti kolektivizma in neoliberal nega individualizma. Srednja pot je socialni oz. komunitarni liberalizem oz. socialni konstruk tivizem. Na ta nov proizvodni način je mogoče v dobi dezorientacije najti kompas orientacije. Vse je z vsem povezano, kar ni namerno ločeno. Zato je v multifunkcionalnosti možno več plastno branje, pa tudi večplastno poslušanje. Več stvari se dogaja hkrati, o čemer govori načelo sinhronosti, pa tudi na več ravneh, o čemer priča transformacijska pedagogika z inte grativno paradigmo.

Očitno se pozna naše neenako upoštevanje Delorsovih štirih stebrov učenja tudi v etiki (Delors, 1996). Delors ni nobenega izmed štirih stebrov privilegiral, večina uporniške gene racije pa privilegira poklicno delo in delovno in materialistično etiko. Učimo se biti šele v zadnjem obdobju življenja po 65. letu, ko sledimo duhovnemu razvoju. Zato sta v tem obdobju najpomembnejši religija in umetnost. Dosedanji potrošniški hedonizem je razvojne meje ukinjal, kar pomeni, da posameznik vse življenje večinoma nosi različne maske, ki jih izraža v obrambnih mehanizmih (regresija, kompenzacija, racionalizacija, potlačitev…).
Avtorji dokazujejo, da tisti, ki prihajajo k sebi, prihajajo tudi k drugim. Z meditacijo ustvarjamo vzdušje sočutja zase in za druge.

Sodobni človek pa se je oddaljil od čutov, čustev, svojega sebstva in duha, ker bi vse želel urediti razumsko. V filozofiji in znanosti smo razvijali predvsem razumsko logiko. Zadnjih sto let je bil poudarek na razvoju razuma in šele v zadnjem času se zopet vračamo k srčnim vrednotam. Dozorel je čas za čustveno zorenje osebnosti (Goleman, Gardner). Če ne čutimo, smo kot roboti. Čutenje povezujemo z bolečino in jo največkrat zavračamo. Lahko se vprašamo, ali imajo čustva in razum-logika isto osnovo? Fizični svet temelji na ločenosti, čustveni svet pa na povezanosti, po kateri smo vsi eno (lat. gens una sumus). Zato se smernice za čustveni razvoj močno razlikujejo od razuma, ki analitično ločuje, segmentira pojave. V bistvu ponovno iščemo izgubljeno integriteto v holistični paradigmi. Že otrok je holističen.
Brownov proces prisotnosti je razdeljen v deset zaporednih delov, od katerih vsak traja sedem dni. Je vodeno potovanje, ki temelji na dihalni vaji zavestnega zveznega dihanja. Skozi vaje uzavestimo čustvena bremena in zaznamovanosti, ki smo jih prejeli v prvih sedmih letih življenja in nas odvračajo od življenja v sedanjem trenutku. Med procesom se naučimo tehnik in dobimo orodja zaznave, ki jih potrebujemo, da preusmerimo pozornost od pasti časovno usmerjenega načina razmišljanja. Tako nas Brown (2011) postopoma popelje v sedanji trenutek, v katerem se odvija naše izkustvo. Njegovo sporočilo je »Ustavi se. Nikamor ti ni treba iti in ničesar ti ni treba narediti. Samo si.«
Brown (2011) svetuje hojo skozi bolečino brez upiranja. Pozornost na dihanje in dihanje pozornosti. Te dve strani se neločljivo prepletata. Človek je »ezonavt«, popotnik k sebi. Javna šola ga pa skoraj vedno   usmerja izven sebe. Potrošniška kultura nas vzgaja v občutku, da nam kar naprej nekaj manjka. Tekanje za materialnimi dobrinami je postala nenormalna normalnost.  Odrasli smo obremenjeni s prtljago čustvenih bremen. Če bi odrasli znali živeti v sedanjosti, bi otroci tudi.

Prijaznost je izraz spoštovanja in načina sprejemanja vsega, kar je. Škoda je, da se posamez nik ne potrudi dovolj za svoj osebni razvoj.  Brown (ibidem) izpostavlja naslednje cilje 10 tedenskih vaj: prijaznost, več energije, sprejemanje nepredvidljivih dogodkov, občutenje spontane ustvarjalnosti, nevmešavanje v življenje drugih, igrivost in družabnost, občutenje sinhronosti, privlačni videz, občutenje vibracije dobrega počutja, sočutje in potrpežljivost, življenje je potovanje, izkušnje spontane hvaležnosti, tesneje smo povezani z naravo kot del naravnih ciklov, blagoslovljeni smo s smislom. Meditacije so tedaj multifunkcionalne.  Tudi Gangaji (2008) izhaja iz predpostavke Jaz sem, ki sem (starozavezni hebr. YHWH – Jahve) je brezpogojna osnova vseh vrlin in vrednot.

V tem prispevku smo najbolj poudarjali pomen učiti se biti, ker je od tega odvisno učenje sožitja. To je tudi najtežje, saj po apofatični antropologiji človek danes ne ve, kdo je. Nekateri avtorji, ki so preboleli hudo izkušnjo nas učijo iskrenosti križevega pota. Brown (2011) svetuje, naj ne bežimo pred sedanjostjo, ampak naj vstopimo v proces prisotnosti.« Rezultat njegovih raziskav je evolucijski postopek samozdravljenja na podlagi dihalnih vaj, ki ga je poimenoval proces prisotnosti.

Kuhar (2007) analizira sebstvo (nem. Selbst, ang. self), ki se izkazuje v medsebojnem komu niciranju. Skozi sebstvo naj bi se izkazovale vrednote, ki se drugače ne morejo. Walsch (2011) govori srcu vsakega človeka, ki je izgubil svoj smisel po veliki življenjski spremembi, in tistim, ki bi jim pomagali. Ponuja  čudovito orodje za ozdravljenje in življenje. Walsch se pogovarja o soočanju z vsemi spremembami v našem življenju, ki so se zgodile in ki se šele bodo.

Ljudje imamo različen odnos do sprememb, ker imamo različne identitete od togih do fluid nih. Togi ljudje s(m)o konservativni. Vedeti moramo, da ena izmed naših podosebnosti (dušev no telo pri Brownu) ne mara sprememb in se jim upira. Stalno smo se navajeni boriti proti nečemu v imenu nečesa. Na ta način sprejemamo dogodke le pogojno, ne pa brezpogojno. Treba je biti iskren in si priznati, da vzgoja samo za eno vrednoto, pa naj bo to sreča, delavnost, svoboda ne zadostuje. Kaj hitro postane slaba, ker se prelevi v svoje nasprotje.

Še vedno se moremo veliko naučiti o neprecenljivih človeških potencialih. Žal današnja družba, doma in po svetu, ne spoštuje dovolj potreb in izzivov, s katerimi se soočajo nadarjeni, da bi se lahko uresničili. Slovenija išče talente za izhod iz krize. Inštitut za razvoj nadarjenih na Ptuju jih raziskuje. Izpolnimo našo dolžnost do teh čudovitih mladih talentov, ki v svojih rokah, mislih in duhu nosijo najdragocenejšo človeško zapuščino. Kljub vsemu psiho loškemu preštevanju in definiranju inteligenc, velja predpostavka o neskončni inteligenci, ki je Bog. Brez nje omejujemo sami sebe.

Literatura

-Amalietti, P. (2011). Negovanje dihanja. Laocejeva šola naravnega trebušnega dihanja. Ljubljana, Amalietti &  Amalietti.
- Avsec, A. Pozitivna psihologija. Glej slide na spletu: http://www.psiha.net/ aavsec/PPT/10-Pozitivna%20psihologija.pdf
- Brown, M. (2011). Proces prisotnosti. Ljubljana, V.B.Z.
- Cankar, I. (1907, 1997). Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Drama. Ljubljana,  DZS.
- Dimovski, V., Peterlin, J., Pergar, S. Kako avtentični vodja ste? Glej splet: http://www.zdruzenje-manager.si/storage/5192/16_Kako_avtenticni_vodja_ste.pdf
- Duckworth, J. (2011). Mala knjiga vrednot. Izobraževanje otrok v misleče, samostojne, odgovorne in ljubeče državljane. Ljubljana, Karantanija.
- Ferrucci (2007). Moč prijaznosti. Ljubljana, MK.
- Gangaji (2008). Diamant v tvojem žepu. Odkrivanje tvojega resničnega sija. Kranj, Ganeš. 
- Girard, René (2006). Gledam satana, ki kakor blisk pada z neba. Ljubljana, KUD Logos.
- Ivelja, R. (2011). Novice. Intervju Timothy Burns: Iz Dnevnikovega Objektiva: Možgani so  http://www.belaknjiga2011.si.
- Kramberger, t. & Rotar, D. Braco (2011). Misliti družbo, ki (se) sama ne misli. Ljubljana, Sophia.
- Kuhar, a. (2007). Sebstvo v medosebnem komuniciranju. Annales. Ser. Hist. Sociol., l. 17, 2007, št. 2, str. 429-440.
- Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (2011). Drzna Slovenija. Predloga Nacionalnega programa visokega šolstva 2011-2020 in raziskovalne in inovacijske strategije Slovenije 2011-2020. Ljubljana, Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo.
- Mlakar, P. (2011). Bela knjiga je polizdelek. Strokovni svet za splošno izobraževanje kritično o beli knjigi - Strokovna razprava naj se podaljša. Novice. Dnevnik.si Tiskane izdaje/Dnevnik. Petek, 15. 04. 2011Tekst: Petra.
- Phillips, M. (2001). Čustvena odličnost. Praktični vodnik samospoznavanja. Ljubljana, MK.
- Plesničar, M. (2011). Kompas za starše.  Ljubljana, Amalietti &  Amalietti.
- Plutarchos (2007). Morala za vsakdanjo rabo. Ljubljana, Institutum studiorum humanitatis.
- Ranciere, J. (2005). Nevedni učitelj. Pet lekcij o intelektualni emancipaciji. Ljubljana, Zavod EN-KNAP.
- Spengler, O. (1923, 2009). Zaton zahoda : oris morfologije svetovne zgodovine. Ljubljana, Slovenska matica.
- Strokovno srečanje ob 20. Obletnici prvih večstrankarskih volitev. (2010). Prihodnost par-lamentarne demokracije. Zbornik strokovnega srečanja ob 20. Obletnici prvih večstrankarskih volitev. Ljubljana, RS Državni svet. [nbsp
- Sunčič, M. (2007). Svoboda govora in prilizovanje v Plutarhovem Kako razlikovati prilizovalca od prijatelja. Monitor, ISH, L. 9, št. 1 (2007), str. 193-217.
- Taylor, Ch. (2000). Nelagodna sodobnost. Ljubljana, Študentska založba.
- Teofrast (2006). Značaji. Ljubljana, Modrijan.
- Verbič, K. (2005). Triumf informacijskega kapitalizma. Nova Gorica, Educa.
- Venelin, J., Ivanovič (2009). Starodavni in današnji Slovenci. Ljubljana : Amalietti & Amalietti.
- Vodopivec Kolar, B. (2010). Narcizem kot produkt permisivne vzgoje – analiza situacije na izbranih slovenskih šolah.
- Vratnik, V. (2011). Golobiču strokovna javnost diha za ovratnik. Novice. Dnevnik.si, četrtek, 14. 04. 2011.
- Walsch, Neale Donald (2011). Ko se vse spremeni, spremeni vse. V obdobju nemira pot do miru. Ljubljana, Gnostica.
-Westerman, F. (2010). Inženirji duš. Ljubljana, Študentska Založba.
- Žalec (2005). Doseganje dobrega. Ljubljana, Klaritas.
- Žalec, B. (2010). Človek, morala in umetnost. Uvod v filozofko antropologijo in etiko. Ljubljana, Teološka fakulteta.
- Žižek, (2010). Najprej kot tragedija, nato kot farsa. Ljubljana, Društva za teoretsko psihoanalizo.